Šport ni politika

Včerajšnja tekma v formuli 1 v Bahrajnu ni bila nič bolj razburljiva kot katerakoli od prejšnjih: dirkači so vozili vsak svoje kroge, v glavnem pa so spet odločale taktične rešitve: število postankov v boksih, pnevmatike in podobni, "nedirkaški" dejavniki. Formula 1 postaja čedalje bolj očiten primer frigidnosti vrhunske športne tehnologije, ki sicer ponuja užitke zvestim navijačem in poznavalcem športa, z vidika navadnega gledalca pa je, če se že ne zgodi kakšno spektakularno trčenje in frčanje plastike, gum in dragocenih delov bolida, težko prebavljiv nedeljski dolgčas.

Že sredi aprila je opozicija v Bahrajnu s pozivi k odpovedi tekme F1 poskušala svetovno javnost opozoriti na nerazrešene politične težave v državi. Februarja lani so v prestolnici Manama potekali množični protesti proti oblasti kralja Hamada. Civilni nemir so spodbodla demokratična gibanja v drugih arabskih državah, vendar so se stvari v Bahrajnu obrnile drugače. Režimu je z vojaškimi enotami na pomoč priskočila Savdska Arabija, ZDA in Anglija, ki so v drugih državah bolj ali manj odkrito podprle uporniške vstaje, pa so v bahrajnskem primeru s policijskimi svetovalci raje zaščitile kraljevo vladavino. Med protestniki je bilo več deset ubitih, več sto ranjenih, več tisoč zaprtih. Pripadniki vladnih sil so priprtim, obtoženim, da so ob pomoči Irana poskušali strmoglaviti bahrajnsko vodstvo, pomagali k priznanju z bičanjem, brcanjem, elektrošoki in grožnjami s posilstvom. Več aktivistov je bilo obsojenih na smrt, dosmrtno ječo oziroma na dolgotrajne zaporne kazni. Dvajset zdravnikov, ki so pomagali ranjenim protestnikom, so obsodili na zaporne kazni od pet do 15 let.

Ob vseh teh dejstvih famozni Bernie Ecclestone pragmatično izjavi, da težave v Bahrajnu nimajo nobene zveze s F1. Da se športa ne sme vpletati v politiko. Seveda, v F1 se vrti preveč denarja, da bi bil prostor za politiko, "biznismeni" pa so popolnoma srečni, če lahko poslujejo s totalitarnimi režimi, človekove pravice gor ali dol. Bahrajnska kraljeva družina je porabila za gradnjo dirkališča na stotine milijonov in si s tem ob svojem vstopu v mednarodno areno kupila prestiž ter medijsko pozornost. S sodelovanjem na prireditvi, ki jo organizira bahrajnski kronski princ, daje F1 zelo jasno priznanje režimu v Bahrajnu. Posamezna moštva oziroma vozniki, ki bi si tekmo upali bojkotirati, bi zagotovo utrpeli finančno škodo, tvegali pa bi tudi kazen organizacije FIA. Ecclestone sicer lahko govori, da je politično nevtralen, a nevtralno bi bilo, če F1 ne bi bilo v Bahrajnu. Edina dobra posledica včerajšnje tekme je lahko povečana (mednarodna) pozornost Bahrajnu.

Smešno, poleg Ecclestona je proti vpletanju športa v politiko javno nastopila še ena znana osebnost – beloruski predsednik Aleksander Lukašenko, ko se je pred mesecem odzval na pobudo evropskega parlamenta in novice iz Mednarodne hokejske zveze, da bi utegnili Belorusiji zaradi nedemokratične politične ureditve odvzeti svetovno prvenstvo v hokeju leta 2014. "To je politična poteza, ki nima zveze s športom," je dejal Lukašenko. Vse skupaj se je zgodilo nekaj dni po usmrtitvi dveh moških, obsojenih zaradi terorističnega napada v Minsku, v katerem je umrlo 15 ljudi. Sodni proces je trpel zaradi verodostojnosti, Lukašenko, velik ljubitelj hokeja, pa zdaj trpi, ker mu hočejo odvzeti zabavo desetletja. Reši ga lahko le dovolj množično sprejeto sprenevedanje na dovolj visokih političnih ravneh, da šport res nima zveze s politiko.