Četrtek, 21. 6. 2012, 13.05
7 let
Smrt parazitom!
Na straneh Društva psihologov Slovenije so objavili povzetek raziskave, v kateri so avtorice dva tedna štele sovražne besede v komentarjih in jih zaznale 3.110. Najpogostejši slovenski očitek je: parazit! Zakaj?
Narcisizem majhnih narodov Majhni narodi so po pravilu nagnjeni k narcisizmu, saj vsak pozna vsakega, ki kaj pomeni, in iz tega sledi samopoveličevanje. Slovenci smo carji sveta! V glavah zidamo grandiozne načrte ("Nova Švica!", "Nova Silicijeva dolina!", "Nova akropola!"), ki pa se ob trčenju z realnostjo kar nekako razblinijo. Švice, silicija in akropole od nikoder. V tistem trenutku obstajata psihološko le dve možnosti: a) Spoznanje, da nismo popek sveta in da se bo treba spoprijeti s stvarnostjo, se z njo sprijazniti ter resno pogovoriti o tem, kaj želimo spremeniti in česa ne. b) Vztrajanje pri tem, da smo genetski čudež, sveto in nedotaknjeno telo. Očitno pa nas onesrečuje sovražnik, s katerim nimamo v resnici ničesar. Pretvarja se, da je enak kot mi, v resnici pa je tujek, vsiljivec, tujec. Parazit! V mojih mladih letih so nam kri, silicij in akropolo pili tisti z juga. Beograd nas je "izcuzaval" in nas tlačil k tlom, nam lomil krila, s katerimi bi dosegli sonce ali vsaj Švico. Sledila je osamosvojitev, jug je odpadel, Švice pa od nikoder. Naš narcisizem so podpirali tuji krediti. Inovativnost družbe se ni zvečala, ustvarjalnost ni postala vrednota, denarja pa je bilo vedno več. To lahko ustvari le izbran narod!
Kriza je priprla kredite in začelo se je odločno iskanje notranjega sovražnika. (Čeprav sem čez slovenstvo na teh straneh zapisal precej krepkih, moram svoje sonarodnjake pohvaliti za izjemno dejanje: ko je napočil trenutek razglasitve "trenirkarjev" za notranje sovražnike, torej najdenja pri nas istega krivca, kot smo ga našli v pokojni Jugoslaviji, so se državljani uprli točno tako, kot je treba: s humorjem! Če bi se začel pogrom nad ljudmi, ki so se nekoč pač priselili v Slovenijo, bi kmalu ponovili tudi državljansko vojno. Drage Slovenke in Slovenci, za tisto ravnanje vam iskreno čestitam!) Iskanje notranjega sovražnika se je nadaljevalo. Kdo je parazit, ki nam preprečuje zavladati svetu? Naslednji so bili na vrsti kulturniki, ki pa so vse preveč obstranski in tudi premalo jih je za resnega sovražnika. Ljudstvo je začutilo, da jih mora biti več – kajti mi smo tako nadsposobni, tak nadnarod, da morajo biti paraziti veliko bolj množični. In res: trenutni hit sezone so učitelji. In tako dalje. Kot se vsako leto zamenja moda, tako bi morali vsako leto razglasiti parazita za naslednjo sezono. Najbolj pošteno bi bilo kar žrebanje: plavolaska v minikrilu potegne listek iz bobna in prebere: "Letos so paraziti gasilci!" Ali pa medicinske sestre ali pa strojniki ali pa novinarji ali pa delavci za stroji ali pa ... Nikoli nas ne bo zmanjkalo in vsi bomo prišli na vrsto.
Sprejemanje stvarnosti Kaj pa bi se zgodilo, če bi zmanjšali našo samopoveličevanje na vsaj malce nižjo raven? Česa se tako bojimo?
Poskus številka 1: potres Z antropološkega stališča me zelo zanima profil človeka, ki anonimno in neprestano komentira po spletnih forumih, o čemer sem že pisal. Pred kratkim se mi je pokazala tudi nepredvidena možnost za nadaljnjo raziskavo. Dopoldne, ob 9.02, smo čutili potres in tri ure pozneje sem na enem od portalov prebral vse komentarje, jih klasificiral in štel. Precej se jih je ukvarjalo s tem, kje so bili v trenutku potresa, in skoraj pol jih je še spalo ("Se je kar dobro zibalo saj me je zbudilo.", "LJ, 5. nadstropje, spal kot top.", "v petem štuku v Celju, pa nisem nič čuto ....spal kot medved" ...), nekateri so ravno zajtrkovali ("čutil, miza se tresla ob zajtrku"), nekateri so bili pa že pokonci ("V oštariji ni blo nč čutit"). Obstaja torej velika možnost, da ljudje, ki največkrat uporabljajo psovko "parazit", ob 9.02 še spijo, so pri zajtrku ali že v gostilni. Ne bom komentiral, omenil pa bom psihološki pojem "projiciranje", po katerem lastne lastnosti nalepimo drugim, nato pa jih pri drugih lahko na glas zmerjamo.
Poskus številka 2: promenada V Solunu (Grčija), Beogradu (Srbija) in Ljubljani (Slovenija) najdite spremljevalca, ki vam služi tudi kot prevajalec, če je treba, nato se z njim (ali njo) odpravite po glavni ulici. Kafiči so polni, mize postavljene na korzo, vi pa se počasi pomikate ob njih, pretvarjate se, da ste zatopljeni v pogovor, v resnici pa vlečete na ušesa, o katerih temah se pogovarjajo gosti. Pomembno: nujno izberite dopoldansko uro, recimo enajsto. Priznam, poskus sem opravil le enkrat, a naj vseeno povem rezultat: medtem ko Srbi in Grki govorijo o vsem mogočem, večina Slovencev jamra o tem, kako gara v službi. Ponovimo še enkrat: sonce sije, mesto je prijazno, ura je 11, vi pa sedite na promenadi in se pritožujete nad tem, koliko delate. In nič se vam ne zdi čudno?!?
Razlaga številka 1: Odgovor je očiten: Slovenci smo netopirji! Ravno obraten ritem imamo od preostalega sveta, delamo samo ponoči. Tako prespimo potres in gremo proti poldnevu na korzo popit kavo.
Razlaga številka 2: Smo tipična mediteranska kultura, ki pa se je zaradi tujih vladarjev delala, da so oni – ampak nismo Nemci, očitno ne. Ko pridejo z Zahoda in nas anketirajo o tem, koliko ur delamo, smo vedno visoko uvrščeni. A ne doumejo našega načina življenja in storijo metodološko napako. Po številu ur bi morali vprašati še: "Koliko od tega za službo, koliko pa zase?" Vse te ogromne slovenske hiše so bile večinoma zgrajene z veliko dela, a v prostem času, kar pomeni, da so graditelji veliko prostega časa tudi imeli. Spremljam ljudi, ki odidejo v tujino. Nekateri tam ostanejo, precej pa se jih vrne. In rečejo: cele dneve garati za nekoga drugega – hočem tudi lastno življenje! Človek, ki odide v tujino, izbira tudi med načinom življenja – bo cele dneve v službi ali bo kofetkal na promenadi? A če izbereš drugo, potem ti ni treba jamrati nad nizko plačo in po spletnih forumih anonimno obtoževati parazitov, ki so te uničili. Skratka, počasi bo treba odrasti tudi kot narod in se odločiti, kako in kaj. Končno pravo vprašanje za referendum: "Z nemško plačo pride tudi nemški način življenja. Res želite oboje?"