Slovenija si želi biti država, kjer osnovne zakonitosti ne veljajo

To je razumljivo. Navsezadnje je homoseksualnost pojav, glede katerega vlada v zgodovini zahodne kulture globoko nesoglasje.

Homoseksualnost skozi zgodovino Antika je nanjo gledala z naklonjeno nevtralnostjo. Imela jo je za sestavni del realnosti in si z njo ni belila glave. Prav zato ni čutila potrebe, da bi istospolno usmerjenim na vsakem koraku pokroviteljsko dokazovala, da ni z njimi nič narobe. Ta kompenzacijski refleks sodobnikov se da razumeti le v luči spremembe, ki jo je prineslo krščanstvo.

Krščanski odpor do homoseksualnosti ne izvira iz Biblije, temveč iz teološke tradicije, ki je s pomočjo razodetja in antične filozofije skušala razbrati božji namen za človeka: ko se zakonca v aktu ljubezni popolnoma predata eden drugemu, z božjo pomočjo sodelujeta pri stvarjenju novega življenja.

Homoseksualnost v tej zgodbi nima mesta, ker spolnost – pravi pravoverni nauk – ohranja na ravni poželenja. Zato je, kot vse, kar človeka oddaljuje od božjega smotra, obveljala za grešno.

Katoliška dediščina

Danes vemo, da so istospolna nagnjenja prirojena. Zato cerkveno pridiganje ni kaj prida pomagalo pri njihovem preseganju, je pa prispevalo k tisočletni marginalizaciji homoseksualcev. Ta pa le ni bila tako splošna, kot si mislimo. V Sredozemlju je na primer do istospolnih vladala precejšnja strpnost: dediči antike so se zavedali, da imajo nekateri takšno nagnjenje in Bog jim pomagaj.

Na severu pa je togo, dobesedno branje Biblije okrepilo nestrpnost, kar se je odrazilo v drakonskih zakonih. Puritanski predsodki so še dolgo po zatonu krščanske filozofije strašili v učbenikih medicine in psihologije. Homoseksualnost je postala perverzija in njeno zdravljenje eden od načinov, s katerim je sodobna država razširila svojo vseprisotnost vse do spalnic običajnih ljudi.

Gejevski pogled na poroko Ko se je generacija '68 uprla tem nečloveškim predsodkom, je sprva zahtevala osvoboditev od družbenih norm. Prvi gejevski aktivisti so na poroko gledali kot na zatiralsko inštitucijo in redke predloge o zakonskih zvezah za istospolne smešili kot papagajstvo malomeščanskih navad.

Epidemija aidsa je spremenila vse. Sanj o popolni spolni svobodi je bilo konec. Gejevski aktivisti, ki so se vključevali v urejeni vsakdan Reaganove Amerike, so v poroki za istospolne videli simbol prehoda v običajnost.

Poroka zanje ni pomenila le izhoda iz nevarne promiskuitete, temveč možnost, da bi lahko zaživeli v vseh razsežnostih svoje osebnosti, vključno z javnim priznanjem intimnih razmerij, ki jih vzpostavljajo s partnerji. Postala je simbol enakopravnosti.

Premik na severu Dejstvo, da so severne dežele nenadoma prešle od preganjanja do sprejemanja homoseksualnosti, je oteževalo trezen premislek o upravičenosti teh pričakovanj. Dejstvo, da je bil vzgib – priznanje osebnega dostojanstva – legitimen, je botrovalo prepričanju, da enako velja za inštrument, s katerim se ga hoče doseči.

Dejstvo, da je zakonska zveza rezervirana za raznospolne pare, se je zdelo kot del starih predsodkov. A že pogled v zgodovino bi pokazal, da gre za inštitut, namenjen rojevanju in vzgoji otrok – da torej opravlja namen, ki ga istospolna razmerja ne morejo. A vedno je lažje reči, da se časi se spreminjajo in se prepustiti novemu konformizmu, kot kritično pretresti realnost.

Poroka kot kronanje ljubezenske zveze šele zadnji dve generaciji A ideja istospolne poroke se ne bi razširila, če se v istem času ne bi spremenila sama vloga zakonske zveze. Še naše stare matere in očetje so vanjo vstopali predvsem iz želje po družini; v zadnjih dveh generacijah pa je poroka postala kronanje ljubezenske zveze in otroci niso več pravilo.

Družbeni pomen poroke se je predrugačil do te mere, da sodobnikom, ki ne gojijo predsodkov, ki izvirajo iz teologije, v katero v glavnem ne verjamejo več, ni jasno, zakaj ne bi pravice do nje ne imeli tudi istospolni pari.

Iz družinskega zakonika

V teh premislekih je marsikaj upravičenega. Ne pa vse.

Manjka tista resnica, ki jo naš obstoječi družinski zakonik še vedno priznava. Da namreč poroka ni le ljubezenska zveza, temveč skupnost, namenjena osnovanju družine. Ker istospolni pari te možnosti nimajo, je povsem primerno, da zakon to razliko prizna.

Prejšnji predlog sprememb, o katerem smo glasovali leta 2012, je skušal uskladiti tri realnosti: - po eni strani zavarovati naravno družino kot osnovno celico družbe, - po drugi rešiti legitimna pričakovanja istospolnih zvez po priznanju, - kakor tudi priznati pravice otrok, ki v njih odraščajo.

Zasledovanje ravnovesja med obema zahtevama temelji v praksi ustavnega sodišča. To je že v svoji prvi razsodbi glede istospolnih partnerstev izpostavilo, da gre za podobno skupnost kot pri raznospolnih: v tistih delih, v katerih sta primerljivi, morajo zato biti njune pravice izenačene.

Kar nakazuje, da se v določenih vidikih tudi razlikujeta. Razmnoževanje je gotovo takšen vidik.

To razlikovanje, ki ga je prejšnji predlog ohranjal, je ključno, saj omogoča zaščito izjemno pomembnega civilizacijskega dosežka: navezavo zakonske kategorije starševstva na naravno starševstvo in s tem pravico otrok do biološkega očeta in matere.

Se še spomnite, kaj ste govorili pred tremi leti? Pri odločanju o predlogu zakona se velja spomniti, kaj so nam pred tremi leti govorili njegovi zagovorniki: nov zakon potrebujemo, ker je obstoječi zastarel in ne priznava novih družbenih stvarnosti. No, v tem preživelem besedilu je parlamentarna večina spremenila natanko dve besedi: "skupnost moškega in ženske" je postala "skupnost dveh oseb".

Po besedah zagovornikov imamo torej pred seboj neučinkovit zakon, ki poleg tega, da je obupno zastarel, zdaj ureja še tip skupnosti, ki ga zakonodajalec pri snovanju ni imel v mislih. Po kateri logiki je to napredek glede na prejšnji predlog, mi ni jasno.

Država vstopa v naše spalnice V resnici je velik korak nazaj, in sicer v smer, ki smo jo že zavrnili v referendumu o oplojevanju z biomedicinsko pomočjo.

Če je bila želja prejšnjega predloga razumno pretresti novo družbeno stvarnost in v skladu z njo vsakomur dodeliti pravice, ki mu gredo, zdajšnje spremembe mečejo vse v isti koš in s tem ustvarjajo veliko zmedo.

Spremenjeni zakon pravi, da je namen istospolnih porok osnovanje družine. Kako istospolni par izpolnjuje ta namen? Vsekakor tako, da se otrok rodi izven zakona – kar pomeni, da postane starševstvo že v izhodišču ločeno od biološkega starševstva.

Še več: če je osnovanje družine namen istospolnih parov, je naloga države, da jim omogoči njegovo doseganje. Država torej na široko vstopa nazaj v spalnice, od koder naj bi jo seksualna revolucija dokončno izgnala.

Koncept posvojitve S tem se hočeš nočeš usodno spremeni koncept posvojitve. Ta zdaj ne bo več pravica otroka po nadomestku naravnih staršev, ki ju je izgubil – torej, vsaj idealno, očeta in matere –, temveč bo postal pravica dveh oseb, ki se imata radi.

Zakon obljublja nekaj, česar ne more uresničiti Zagovorniki sprememb odgovarjajo, da se v praksi ne bo spremenilo nič. Posvojitve bodo še naprej potekale po starem, nadomestno materinstvo še vedno ne bo dovoljeno in zdravljenje neplodnosti bo še zmeraj dostopno le za raznospolne pare.

To morda drži. Toda od kdaj je dejstvo, da zakon obljublja nekaj, česar ne more uresničiti, argument v njegov prid?

Četudi bodo spremembe ostale mrtve črke na papirju, ki ne bodo nikomur zagotovile otipljive prednosti niti odvzele obstoječih pravic – cmeravost malčka v propagandnem spotu proti zakonu je zato odveč –, bodo v naš pravni sistem vseeno vnesle zmedo, ki bo vzbujala frustracije in polovičarsko posredovanje.

Kaj se zgodi, če ni več očeta in matere?

Veličastni dosežek, da zakon istospolnim obljublja nemogoče in njihova razmerja ureja z zastarelim zakonom, ki ni napisan zanje, plačujemo z ukinitvijo očeta in matere kot pravnih kategorij. Po novem bosta za pravo obstajala le starša, ki se naključno ločita po spolu … ali pa tudi ne.

Postavlja se vprašanje, ali sme kateri od staršev imeti kakršnokoli prednost na podlagi naključne okoliščine svojega spola. Bo praksa sodišč, ki v ločitvenih postopkih otroke praviloma dodeljujejo materam, avtomatično diskriminatorna?

In kaj bo po novem z ustavno dikcijo, po kateri se starša svobodno odločata o rojstvu otrok? Katera starša? Oba? Le naravnih otrok?

In bolj splošno: je kakršnokoli razlikovanje po spolu sploh še upravičeno?

Seveda se bo o splavu še naprej odločal le starš z maternico. Prav tako bodo sodišča še naprej upoštevala mnenja strokovnjakov, po katerih je starš z maternico boljši skrbnik za dojenčke. Zakonodaja bo bitjem z maternico še vedno omogočala upokojevanje pri nižji starosti, bitjem brez maternice pa velevala mobilizacijo v času vojne. In na športnih tekmovanjih bodo bitja z maternico še naprej tekmovala ločeno od tistih brez nje, ne da bi kdorkoli resno vzel posledice lastne logike in to ločevanje označil za segregacijo.

Dejstvo, da smo ljudje spolna bitja, bo še naprej del vsakodnevne izkušnje in zakonske prakse – na spolno razliko moramo pozabiti le, ko govorimo o pojavu, zaradi katerega sploh obstaja.

Čemu ta absurdna komedija?

Naša kultura je homoseksualce diskriminirala zato, ker je njihova spolnost neplodna. Prepričanje, da lahko diskriminacijo končamo le tako, da jim plodnost omogočimo z družbenim ali medicinskim inženiringom, je hrbtna plat istega predsodka. Psevdoznanstvene teorije o zamenljivosti starševskih vlog služijo legitimaciji tega praznoverja, podobno kot je "znanstveno soglasje", da je homoseksualnost perverzija, še do nedavnega legitimiralo preganjanje.

Napačno zdravilo Predlog sprememb je zanič. Namesto da bi reševal ustavni problem neenakosti istospolnih parov, se zateka v plehko rešitev, češ obstajajo le ljudje.

Ihtavost, s katero je bila sprememba sprejeta, in nekritično navdušenje, ki ga je vzbudila, pričata o nelagodnosti nad resnico, da med ljudmi obstajajo razlike, da te razlike vplivajo na skupnosti, v katere se ljudje povezujejo, in da ima vsaka od njih pravice in dolžnosti na podlagi svojih smotrov.

V kampanji smo videli, da je nelagodnost upravičena. Očitno je slovenska družba nesposobna resnega in strpnega soočenja z različnostjo. Sprejetje zakona, ki ne priznava nobene različnosti, je napačno zdravilo za to bolezen.