Skupno življenje na svojem

Kot tamali med enimi in drugimi sicer nismo razlikovali; pri prvem obisku v bloku se mi je večerni pogled skozi okno zdel bolj zanimiv od televizije, kleti in garaže pa so bile sploh neizmeren vir čudenja (in skrivalnic). Pravzaprav sem sama kot otrok iz hiše več časa preživela pri prijateljih iz bližnjega blokovskega naselja kot obratno. Vrt nam tako ali tako ni bil pomemben, saj smo se igrali povsod, največ sredi ceste, ker sta asfalt in kreda pač najboljša kombinacija, domov pa smo se po navadi morali vrniti pred mrakom. Ne spomnim se, kdaj sem na asfaltu nazadnje videla narisan ristanc ali, še bolje, zemljokrast. Tudi žog ne slišim več; brcali smo jih tako med hišami kot med bloki. Največkrat so letele v steno, za njo pa so seveda bili stanovanje in stanovalci, ki jim butanje žoge v rednih intervalih pač ni bilo ne vem kako pri srcu. Takrat so se nam zdeli tečni, zdaj smo ti tečneži mi. Kot otrok iz hiše sem se morda še manj zavedala tega, kako se v blokih vse sliši. Čudilo me je, da na straniščih slišiš tekočo vodo vseh stanovalcev, ampak ker se to sliši tudi v hiši, si s tem nisem pretirano belila glave. Samo hecno se mi je zdelo. Iz neznanega razloga sem pričakovala, da v blokih živiš bolj vsaksebi kot pa v dvostanovanjski hiši. Paradoks je v tem, da v blokih sicer res živiš bolj ločeno od drugih, a obenem veliko bližje, ta bližina pa se ne odraža le po kvadratnih metrih, na katerih biva toliko in toliko ljudi, en na drugem, ampak tudi po zvokih in vonjih.

Kot sveža prebivalka blokovskega naselja sem takoj prevzela pozo prave tercialke, redno kukala skozi kukalo in špegala mimo žaluzij, prisluškovala čevljem na hodniku in nadzirala vse avtomobile pred vhodom. Napol poln kozarec pa to. Zdelo se mi je zanimivo in malo se mi še vedno zdi. Kot da sem na neki ekskurziji. A ta ekskurzija neha biti zabavna, ko bi ob treh zjutraj rada spala, pa se nekdo v bližini odloči, da bo raje malo premikal pohištvo. Ko si želiš premakniti tisto omarico, si jo pač želiš. Malo strašljivo se mi zdi tudi to, da sem v rekordnem času podrobno spoznala urnik svoje zgornje sosede, ki v garsonjeri obrne več kilometrov kot jaz po mestu (in ki ji bo dedek Mraz za novo leto v nabiralniku pustil mehke copate), ali da lahko skoraj sodelujem v pogovoru druge sosede, kadar ima na obisku prijateljico. Slišala sem celo za primer, ko je nekdo v enem stanovanju kihnil, na zdravje pa se je zaslišalo iz drugega stanovanja.

Zvočna izolacija starejših blokov je res praktično neobstoječa, neprostovoljno zalezovanje sosedov pa je očitno šport, ki ga trenira precej prebivalcev večstanovanjskih stavb. Ravno zato imam raje televizijo malce prepotiho kot preveč naglas, ko mi kaj pade na tla najprej pomislim, da je to nekdo pod mano slišal, in v nasprotju z nekaterimi mi tudi na kraj pameti ne pade, da bi perilo prala ob enih zjutraj ali si ob polnoči glasno popevala. No, glasnost niti ni bistvena; zadnjič sem iz enega od sosednjih stanovanj slišala celo zvok Windowsov ob zagonu računalnika. Ali lahko zvoki povzročajo klavstrofobijo?

Ko se bom enkrat odvadila pretirane obzirnosti, mi ne bo hujšega. Sicer dvomim, da bom kadarkoli ob dveh zjutraj s petkami štorkljala gor in dol po hodniku ali se ob polnoči na glas krohotala svoji najljubši komični seriji, a vseeno. Že samo življenje na svojem (pa čeprav v resnici živim z več ljudmi kot prej), je vredno urjenja notranjega budista, ki lahko mirno prebavi vse vsakdanje nevšečnosti. Tudi pri komentarjih, da "tako je pač v bloku" in "se boš navadila", kljub alergiji ne začutim niti trohice pokroviteljstva. Na neobzirnost se sicer nikoli ne navadim, zato pa sem pripravljena na razumne kompromise. Tudi hiše imajo svoje slabosti in težko se zrinem v vzorec, da si tisti iz hiše želijo v stanovanje, tisti iz stanovanja pa v hišo. Glasujem za popolno ravnovesje zvočno izoliranega stanovanja v središču mesta in prijetno vikendico nekje na samem. Le še tisti loterijski listek moram vplačati …