Si je selektor uničil kariero?

''Če si želiš uničiti kariero, postani selektor,'' je pred kratkim sarkastično dejal Ljubljančan. Morda ima prav. Skorajda natanko leto dni je, odkar je bil imenovan za selektorja. Ko je oktobra lani nasledil uspešnega Matjaža Keka, je pričakoval, da ne bo lahko, si pa zagotovo ni mislil, da se bo znašel v tako kočljivem položaju, kot se je. Ko je prišel, je iz nerazumljivih razlogov naletel na neprijeten sprejem. Pa čeprav je ob Darku Milaniču najbolj uspešen trener s slovenske klubske nogometne scene zadnjega obdobja; zato si je selektorsko mesto zaslužil.

To, da se je zanj zavzemal predsednik Nogometne zveze Slovenije Aleksander Čeferin, ni govorilo v njegov prid. Bogati odvetnik med navadnimi ljudmi – ti pa predstavljajo veliko večino nogometne javnosti –, pač ni najbolje zapisan. Tudi predsednikovo povezovanje s politiko ni pomagalo, pozneje so se pojavili še zaostreni odnosi med nogometno Ljubljano, ki naj bi jo predstavljal zdajšnji predsednik NZS, in Mariborom. Vsega je bilo preveč. Že tako je selektorski poklic eden najtežjih, Slaviši Stojanoviću je bil še dodatno otežen. Mediji, navijači, klubski interesi, menedžerji in še kaj so tisto, kar obkroža reprezentanco. Eni delujejo odkrito in neposredno, drugi iz zakulisja. Ni lahko, a tako je povsod po svetu. Interesov je ogromno, odločitve sprejema le selektor. In Stojanović se v žarišču pozornosti ni znašel dobro. Pravzaprav je pogorel. Do začetka kvalifikacij je imel ogromno časa, pa zavoljo vseh naštetih dejavnikov vanje vstopil nepripravljen.

Iz tekme v tekmo je poizkušal z novostmi, preskakoval iz ene rešitve v drugo ter ob odločno premalo poguma in vseskozi prisotnimi strahovi pristal tam, kjer je zdaj. Na dnu skupine v družbi s Ciprom in daleč od želene uvrstitve na svetovno prvenstvo. Res je, da bi bilo lahko tudi drugače. Če bi en izmed dveh strelov Tima Matavža proti Švici končal v mreži, če Slovenija ne bi nespametno izgubila točke v zadnji minuti tekme na Norveškem, če v Albaniji ne bi tako močno deževalo. Če bi bilo kanček več sreče. Toda ta pač "poljubi" le tiste, ki delajo dobro in pošteno.

Kako naprej? Na voljo je več možnosti. Prva. Zdajšnji selektor naj kljub slabim rezultatom in še slabši podpori javnosti ostane na svojem mestu in stoji za besedami, ki jih je izrekel takoj po porazu v Tirani. Da še verjame v teorijo. V preboj na svetovno prvenstvo. Da skupaj z zdajšnjo zasedbo poskuša zmagati na praktično vseh preostalih tekmah do konca kvalifikacij. V tem primeru se ne sme ponoviti zgodba iz zdajšnjega ciklusa. Ko je po septembrski ničli odločno dejal, da je oktobra cilj zgolj en – šest točk –, potem pa po zmagi nad Ciprom govoril, da tudi točka v Albaniji ne bi bila neuspeh.

Druga. Da ostane, se sprijazni z neuspehom in brez rezultatskega imperativa gradi ekipo za naslednje kvalifikacije. Tokrat bi morala biti gradnja bolj sistematična, resna in temeljita. Naučiti bi se moral na napakah.

Tretja možnost. Da zapusti zdajšnji položaj. V tem primeru bi se morda od predsedniškega položaja poslovil tudi Čeferin. Stojanović je njegov projekt, v primeru prekinitve sodelovanja bi priznal velik poraz. Kdo bi ga nasledil? Kandidatov je tako kot vedno več. Spomin na Keka je svež. Duh Srečka Katanca, ki se v zadnjem času idej o vrnitvi ne otepa več tako odločno kot v preteklosti, je okoli reprezentance vseskozi prisoten. Legitimen kandidat za selektorja je seveda tudi Milanič. Ob rezultatih, ki jih dosega z Mariborom, mimo trenerja slovenskih prvakov ne moremo. Morda kdo iz tujine, morda kakšen skriti adut. Kakorkoli že, težko je napovedati, kateri izmed treh scenarijev se bo uresničil. Jasno je le eno – do začetka pomladi in novih tekem kvalifikacij bomo Slovenijo gledali na dnu kvalifikacijske skupine E. V družbi s Ciprom.