Sedem neprijetnih vprašanj ob Lovšetovih prisluhih

Njihova zgodba je usmerjena v odkrivanje zakulisnih povezav med vplivnimi posamezniki iz poslovnega sveta in politike. O tem je dejansko treba govoriti. Ni pa to prvič, da so prisluhi iz predkazenskih postopkov prišli v javnost. Zato se mi postavljajo tudi druga, enako pomembna vprašanja, ki si zaslužijo vsaj toliko razprave kot lobiranje samo. Prvo: kdo lahko krši ustavno zagotovljeno zasebnost komunikacij? Če se med množico ljudi, na primer na avtobusu ali v lokalu glasno pogovarjam in jutri o tem bere vsa Slovenija, sem si sam kriv. Če se pogovarjam v zasebnem prostoru, po telefonu, pošljem SMS ali napišem elektronsko pošto, pa gre za zasebno komunikacijo in upravičeno lahko pričakujem, da ne bo prišla do nikogar, ki mu ni namenjena. To mi zagotavlja ustava države, v kateri živim. Njen 37. člen pravi: "Zagotovljena je tajnost pisem in drugih občil." Ustavno zagotovljene pravice je dopustno kršiti samo iz razlogov, ki jih predvideva ustava sama in podrobneje zakon. Isti člen ustave zato določa, da se lahko tajnost zasebnih komunikacij prekrši samo na podlagi odločbe sodišča, če je to nujno za uvedbo ali potek kazenskega postopka ali za varnost države. Zdi se mi torej povsem očitno, da je javna objava prisluhov kršenje ustavnih pravic, za katero ne more biti opravičila. Informacijska pooblaščenka je ena redkih, ki je na to javno opozorila. Pri Dnevniku se branijo, da je objava prisluhov v javnem interesu. Toda to je le prazen izgovor. Tudi če bi bila, ustava nikjer ne pravi, da lahko tajnost komunikacij po lastni presoji kršijo tudi mediji, če se jim pač tako zahoče. Drugo: kdo je prisluhe posredoval in zakaj to nikogar ne zanima? Če je objava prisluhov kršenje ustavnih pravic, je vsaj toliko kot časopis odgovoren tudi tisti, ki je prisluhe posredoval. Zato bi človek pričakoval, da bodo v Nacionalnem preiskovalnem uradu (NPU), ki je prisluhe izvajal, in na tožilstvu, kamor so bili dostavljeni, uvedli notranje preiskave. Toda v svojih izjavah tega niso napovedali. Še huje, tožilstvo se je skrilo za trditev, da bo ukrepalo, če bo zaznalo kazniva dejanja, ki se preganjajo po uradni dolžnosti. Ker se kršitev komunikacijske tajnosti ne preganja po uradni dolžnosti, čeprav seveda je kaznivo dejanje, so s tem med vrsticami povedali, da se z odkrivanjem osebe, ki je razkrila prisluhe, ne mislijo ukvarjati. Tudi notranjega ali pravosodnega ministra, ki sta odgovorna za delovanje NPU in tožilstva, nisem slišal, da bi zahtevala preiskavo ali se sploh opredelila do odtekanja in objavljanja prisluhov. Za to pri najboljši volji ne najdem drugega razloga kot to, da zavzemanje za spoštovanje pravic ljudi, ki jih je javnost že vnaprej obsodila, ne prinaša priljubljenosti pri volivcih. Tretje: zakaj so Lovšetu resnično prisluškovali? Po ustavi se torej prisluškuje zato, da se razišče sum nekega konkretnega kaznivega dejanja. Seveda se v prisluhe lahko ujame še marsikaj, toda na sodišču šteje le tisto, kar se nanaša na očitano dejanje. Toda: noben od prisluhov, ki jih je objavil Dnevnik, se ne nanaša na tisto, zaradi česar je Lovše že kak mesec priprt. Dnevnik piše o prodaji Mercatorja, Lovšeta so ovadili zaradi domnevne zlorabe položaja in oškodovanja Diners Cluba. Ne glede na to NPU pravi, da lahko tudi objavljanje prisluhov o Mercatorju škodi preiskavi. Je preveč paranoično, če ob tem pomislim, da je nekdo hotel ubiti dve muhi na en mah in da je bilo prisluškovanje zaradi Dinersa zgolj priročen izgovor za raziskovanje in kriminaliziranje neke povsem druge zgodbe? Četrto: kakšna je vloga obveščevalnih služb? Poleg policije lahko, z dovoljenjem predsednika vrhovnega sodišča, prisluškuje in drugače spremlja zasebne komunikacije tudi Slovenska obveščevalno-varnostna agencija (SOVA). Njena poročila kot strogo zaupna redno prejemajo najvišji politiki v državi. Če vemo, da SOVA redno poroča tudi o dogajanjih v zvezi s prodajo nekaterih pomembnih podjetij, tudi takšnih, ki niso v večinski državni lasti, si moramo postaviti še nekaj dodatnih vprašanj. Na čem temelji ocena, da gre pri tem za strateški interes države, kar je po zakonu nujen pogoj, da SOVA podatke sploh lahko zbira? Ali tudi pri spremljanju gospodarskih poslov posega v tajnost zasebnih komunikacij in kako to utemeljuje? Kdaj bomo tudi pri nas začeli resno razpravo o tem, kdo, komu in zakaj odpira pošto in posluša telefone? Peto: zakaj ravno Dnevnik in ali jim lahko verjamemo? Tako kot najbrž ni naključje, da je ob preiskovanju Dinersa ostal v zabeležkah prisluhov tudi Mercator, verjetno tudi ni naključje, da je prisluhe v objavo dobil prav Dnevnik. Gre za časopis, ki že ves čas odkrito nastopa proti prodaji Mercatorja nasploh in še posebej Agrokorju. S tem ni nič narobe, takšno je pač njihovo uredniško stališče. To stališče je bilo za prinosnika prisluhov najboljše zagotovilo, da bodo objavljeni na način, ki bo dosegel njegov namen. Prav zato je pri takšnih objavah vedno na preizkušnji tudi verodostojnost medija, ki se za objavo odloči. Ste lahko kot bralci prepričani, da so vas seznanili z vsemi pomembnimi prisluhi ali pa samo s tistim delom, ki podpira njihovo zgodbo? Ste ob novinarskih komentarjih lahko prebrali tudi mnenja strokovnjakov, ki jim večinsko pritrjujejo? Ste prepričani, da gre za iskreno novinarsko delo ali pa morda za še en medijski uboj zaradi nekih prikritih interesov? Razmislite. Šesto: ali nacionalni interes upravičuje sredstva? Si lahko predstavljate, da bi lastnik zasebnega podjetja najel zasebnega detektiva, ki bi vohljal za njegovimi konkurenti in morebitnimi prevzemniki, prisluškoval njihovim telefonskim pogovorom, vdrl v njihovo elektronsko pošto in jim kradel pisma iz nabiralnikov, nato pa vse to objavil na svoji spletni strani? Vsi bi se strinjali, da je to nedopustno. Kaj je drugače, če vohlja država in če njene prisluhe objavi časopis, ki do njih pride, ker je to pač nekomu v interesu? Prav nič ni drugače. Razen tega, da se večini ljudi, komentatorjev in politikov to ne zdi kaj prida sporno. Očitno je tiha večina v tej državi tako zaslepljena z miselnostjo, da je prodaja podjetij tujcem veleizdaja, in tako ogorčena nad malopridnostjo družbenih elit, da jim je za zlorabo medijev, kršenje ustavnih pravic in prekoračenje pooblastil popolnoma vseeno. Sedmo: če ulica hoče kri, ali jo mora res tudi dobiti? Prav v tem zadnjem je po mojem jedro problema. Od krize utrujeni in ogorčeni ljudje hočejo tiste, ki so po njihovem prepričanju krivi za vse skupaj, videti viseti z najbližjega drevesa. Po svoje razumljivo, čeprav zato nič manj grozljivo. Ko množice enkrat mislijo, da vedo, kdo je kriv in si zasluži najhujšo kazen, začne prevladovati mentaliteta linča. Če ji dopustimo, da izza gostilniških pultov pride na ulice in se spremeni v dejanja, lahko država pade v nepopisen kaos. Žal se tisti, ki bi lahko umirjali strasti, te nevarnosti premalo zavedajo. Namesto tega politiki, sindikalisti, mediji, tožilci in še celo sodniki in davkarji vse preradi jadrajo na valu ljudske jeze, da bi bili še sami deležni svojih pet minut pravičniške slave. Ljudje, ki so ohranili še kaj treznega razuma in slutijo, kam nas lahko vse to pripelje, pa se vse bolj umikajo v zasebnost in odhajajo iz države. Seveda ni rešitev v tem, da kriminala, kraj, zlorab položaja in korupcije ne bi preganjali ali o tem poročali. Nasprotno, še veliko bolj učinkoviti bi morali biti pri tem. Toda na način, ki ne bo dopuščal utemeljenega dvoma o resničnih motivih in dopustnosti uporabljenih sredstev. Podobno kot neka stara misel pravi, da je svoboda vedno tudi svoboda tistega, ki misli drugače, je tudi pravna država vedno tudi pravica tistega, za katerega mislimo, da je kriv.