Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Miha Mazzini (primerno za TOP 2)

Četrtek,
9. 2. 2012,
16.23

Osveženo pred

8 let, 10 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4

Natisni članek

Natisni članek

Četrtek, 9. 2. 2012, 16.23

8 let, 10 mesecev

Profil borca proti umetnosti

Miha Mazzini (primerno za TOP 2)

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4
Na kulturni dan sem se odločil ugotoviti, kaj internetno ljudstvo meni o umetnosti in predvsem, kakšen je profil človeka, ki je v zadnjih tednih postal glaven borec proti umetnosti.

Mogoče vseeno najdem skupne lastnosti, sestavim fotorobota? Osredotočil sem se na spletni forum časopisa Finance, kjer tovrstne prispevke spodbujajo tudi novinarski članki in se je tako v povratni zanki zgradila močna baza v boju proti umetnosti. Ustvarjanje ni delo Branje forumov hitro pokaže prevladujoče mnenje, da ustvarjanje ni delo. Drugi narodi so o tem debatirali že prej, načeloma pa v zahodni civilizaciji od renesanse dalje velja trditev Leonarda da Vincija, da je ustvarjanje še kako veliko delo, celo največ, kar lahko človek v življenju doseže ("Zamisliti se je delo gospodarja, izvesti pa služabnika!"). Enačenje vseh vrst del je značilno za fevdalen pogled na svet. Če je Engels za naše kraje trdil, da še niso prišli iz fevdalizma, mu lahko le pritrdimo – fevdalna miselnost je očitno še hudo živa. Najboljša je amaterska umetnost Sledijo pogoste trditve o tem, da je najboljša amaterska umetnost nekaj, kar naredimo v prostem času in spotoma. Dejavnost, za katero nista potrebna ne študij in ne vaja, torej hobiji, amaterizem in celo diletantizem. Spet značilnost fevdalizma, sodobna zahodna civilizacija je doba specializacije. Pri nas vsi vse znamo, vsak leži pod avtom, menja parket, poučuje, upravlja podjetje, svetuje športnikom in bi napisal roman, če bi mu ostalo kaj časa. Kar me spomni na silno in vsesplošno slovensko željo, da bi imeli porodnišnice in vse vrste operacijskih dvoran v vsaki vasi – očitno tudi kirurgom ni treba trenirati, bodo že enkrat na leto pobrskali po priročniku, ko bo na vrsti določena operacija. Poslovna priložnost na tem področju je verjetno serija priročnikov, ki bi poudarila našo ljubezen do amaterizma in vero v sposobnost slehernika, recimo Možganska kirurgija: sam svoj mojster ali Prenovite se: odstranite si sam svoj slepič. Delo je samo fizično Ker ustvarjanje ni delo, večina komentatorjev vse umetnike nenehno pošilja delat. Enačenje dela s fizičnimi opravili je spet del fevdalne miselnosti. Če na forumu uredite objave po avtorju in podrobneje pogledate katerega od tistih, ki vse pošiljajo garat, kot garajo oni, vidite, da so ob delavnikih začeli objavljati že zjutraj, nadaljujejo dopoldne in popoldne. Hm, človek se vpraša, če cel dan presedijo za računalnikom, kdaj pa potem garajo? Zanimivi se mi zdijo novinarji, ki dostikrat pritegnejo ljudstvu in tudi sami pljuvajo čez ustvarjalno delo. Torej svojega pisanja ne jemljejo kot delo? Zna se zaplesti pri uvedbi plačljivih vsebin – bralci, navdušeni nad amaterizmom, bodo raje brali komentarje drug drugega, nihče pa ne bo plačeval novinarskega dela, ker ga ne bo smatral za delo. Potem bodo pa uredniški kolegiji in novinarska društva ugibala, kako je lahko prišlo do take degradacije poklica. Vse bo uredil trg Naslednje močno prisotno mnenje je čarobna beseda "trg" in fraza "odloči naj trg". Skratka, tisto, kar privabi največ ljudi, je tudi najbolj kakovostno. Po tem kriteriju najboljše slovenske knjige piše Marjanca Scheicher, višek TV-produkcije so razne kmetije in Na zdravje!. Prepir, ki se je vnel med dvema komentatorjema, nudi dodatne podrobnosti. Prvi je drugemu zalučal obtožbo, da je nekulturen, drugi pa je čisto znorel in pričela sta naštevati število diskov in terabajtov kulturnih dobrin na njih. Skratka, kako sem lahko nekulturen, če sem presnel z interneta nekaj tisoč filmov, knjig in glasbe?!?!? Logika je ista: kot je pisatelj, ki je prodal 10.200 izvodov, boljši od onega, ki jih je samo 10.199, tako je bolj kulturen bralec oni, ki ima 6 posnetih diskov, od tistega, ki si jih je nabral samo 5. Iz česar sledi, da je enota za kulturnost slovenskega človeka Mbit/sekundo. Poslovna priložnost: njega dni so množično prodajali le hrbtišča knjig, ki so v sebi skrivala stiropor. Zasedala so slovenske police in pričala o svetovljanstvu lastnika. Očitno je prišel čas, da se pod hrbtišči skrivajo diski s terabajti prenesenih datotek. Pri čemer morajo biti hrbtišča narejena iz naravnih, prepustnih materialov, da bo vsebina pronicala skoznje in prešla v lastnika, ko bo spal pred televizorjem. Dobro, pa kje je ta trg? A če naj odloči ta mitski trg, kje pa je? Avtorji ustvarjajo, komentatorji pa ne kupujejo, razen zelo izjemoma in samo načeloma; mogoče, nekoč ("piratiziram dnevno, če mi bo pa kdaj kaj všeč, bom pa tudi kupil!"), kakšen trg to sploh je? Besedica sama označuje trgovanje, ne pa brezplačne izmenjave. Očitno je trg nekje drugje. Tam v daljavi bodo neumni Američani kupovali in s tem pokazali, kaj je kakovostno, da bodo naši ljudje vedeli, kaj brezplačno snemati s spleta. Če je trg središčna stvar kapitalizma, naše ljudstvo hoče, naj kar ostane v drugih državah, pri nas ga ne maramo. Tehnična ustvarjalnost da, humanistična ne Med ostrimi glasovi najdemo tudi kakega blažjega, češ ustvarjalni naj bodo inženirji, ne pa umetniki! Rabimo strojnike, ne pisateljev! Ustvarjalnost bi dovolili tehnikom, ne pa humanistom. Hm, kako bomo pa to izvedli? Pri nas je šolstvo narejeno za izenačevanje otrok, torej povprečnost, za vbijanje podatkov, ne pa smisla in logike, ki bi prej ali slej vodila do izvirnih idej, torej ustvarjalnosti. Ta je tabu in nezaželena, pač slika družbe, za katero mora poskrbeti šolstvo. Predstavljajmo si ustvarjalnega otroka, ki se ne strinja z učiteljico, kar se ustvarjalnim prej ali slej zgodi. Kako bo učiteljica vedela, da bo nekoč strojnik in ne slikar, recimo? V prvem primeru ga bi morala spodbujati, v drugem pa trdo zatreti. Očitno bodo morali pobudo prevzeti starši in za otroke narediti majcene tablice, ki jih bodo nosili okoli vratu, recimo napis "bodoči strojnik", "bodoči programer" in tako dalje. Seveda bodo vsi starši hoteli protekcijo za naraščaj in vsi bomo strojniki – evo, spet egalitarizem. Kaj če se bo "bodoči strojnik" pri osemnajstih odločil, da za strojništvo nima ne veselja in ne sposobnosti? Mu bodo ustvarjalnost izžgali z ognjem in mečem? Bo moral požreti lastno tablico, z verižico vred? Ali pa bo moral postati strojnik, torej delati v poklicu, ki ga ni sposoben? Ampak saj to je spet bistvo fevdalizma, misel, da vsak lahko opravlja sleherno delo. Mar res kdo misli, da je mogoče v družbi ustvariti delni duh ustvarjalnosti in jo spodbujati samo po segmentih? Mar ni jasno, da mora celotna družbo postati manj rigidna do novih idej in v drugem ugledati človeka, ne pa idiota? Očitno velja za ustvarjalnost isto kot za trg: saj bi jo imeli, le ne pri nas. Tujci bodo naredili red Radikalnejši bi poleg vsesplošnega garanja tudi vse prodali. Tujci naj pridejo in naj naredijo red, saj nismo sposobni za lastno državo. Tujci bi prinesli s seboj svojo kulturo, pa ne bi bilo več težav z našo. Plemenita misel, ki pa nas vodi točno tja, kjer smo že bili – v fevdalizem. Tuji gospodarji, ponemčevanje, nam pa ostane samo garanje. Preglejmo skupaj, katera država je še najbolj ustrezala opisu želja na forumu časopisa Finance, a naj bo najbolj nedavna – fevdalna, tuja oblast, boj za lastno kulturo, revščina, garanje. Je mar mogoče? V nas še vedno tli želja po kraljevini SHS, po stari Jugoslaviji? Po deželi kralja Petra? Ko naslednjič na kaki kulturni prireditvi srečam urednika Financ, ga moram prav povprašati, kaj meni o taki deželi. Profil borca proti umetnosti Internetni borec proti umetnosti sebe smatra kot naprednega, četudi je zagovornik fevdalnih idej, torej okoreli komunist, ki sebe smatra za desničarja in misli, da je narodno zaveden, celo nacionalist, čeprav bi takoj vse prodal tujcem in noče tržišča, a obenem sebe pojmuje kot neoliberalca. PS. Kulturniki vračajo udarec Opazil pa sem svetlo točko, ki se je ne upa dotakniti niti največji borec proti umetnosti. Vse bi ukinili, od ministrstva preko kulture do umetnosti in umetnikov, le kulturnega praznika kot dela prostega dne se ne bi nihče dotaknil. In to tak narod garačev! Predlagam kulturnikom, da zahtevajo ukinitev praznika, takoj. Narod, ki ne potrebuje kulture, ne potrebuje niti njenega praznika. Glede na to, da je večina statusov na Facebooku za praznični dan omenjala Ikeo ali smučanje, obstaja realna možnost, da bodo mednarodne korporacije in žičničarji prevzele financiranje slovenske umetnosti, ker bi s tem ohranile praznik, ki jim napolni blagajne. Dragi kulturniki, dela prost dan je vaše največje orožje. Uporabite ga!

Ne spreglejte