Prisrčna zveza med Francijo in Nemčijo

Sarkozy je to tudi formalno priznal, s tem ko je volitve spremenil v referendum o nemškem ekonomskem modelu. Ali je to pametno, se bo pokazalo že čez nekaj mesecev, a karte so tako padle.

Sarkozyjev glavni adut je Angela Merkel, ki se je odločila, da ga bo podprla za vsako ceno. Pri tem očitno ne bo šlo zgolj za moralno podporo, kajti če drži, kar pišejo nemški mediji, namerava kanclerka kar dejavno poseči v predvolilno tekmo. S tem se je tako doma kot na tujem izpostavila ostrim kritikam. Do zdaj je bila praksa povsem drugačna. Ali hoče s tem pokazati, da politika držav EU ne spada več pod pristojnost zunanjih ministrstev?

Morda drži, da je Sarkozy v tandemu z Merklovo igral podrejeno vlogo, a dejstvo je, to je treba priznati, da jo je odigral zelo dobro. Kot kaže, se Merklova tega precej dobro zaveda. Kdor je kdaj spremljal kakšno njuno tiskovno konferenco, je brez težav opazil, kako spretno je znal kanclerko razbremeniti in prevzeti dobršen del pritiska. Lahko bi se reklo, da je ona igrala vlogo prijaznega policista, on pa s svojimi hitrimi, odločnimi, včasih že kar brutalnimi odzivi njeno diametralno nasprotje. Skratka, Merklova ve, da bi bilo brez njega njeno življenje vsaj mnogo napornejše.

Vseeno je vprašanje, ali je njena odločitev res najbolj, če sploh, pametna. Sicer so nekatere raziskave javnega mnenja že pred meseci pokazale, da Francozi Merklovi mnogo bolj zaupajo kot Sarkozyju, ampak pri tovrstnih podatkih sta najbrž potrebni previdnost in zadržanost. No, zadnja anketa, ki jo je v nedeljo objavil Le Monde, kaže, da bi v prvem krogu Hollande dobil 34 % glasov, Sarkozy pa 25,5 %. Tudi v drugem krogu bi zmagal Hollande s 57 %, Sarkozy bi jih dobil 42 %. Po zelo dolgem času imajo tako Francozi letos realne možnosti, da ustoličijo socialistično vodjo države.

Ob vsem tem se seveda zastavlja vprašanje, kaj Merklovo pri Hollandu pravzaprav najbolj moti. Če si človek pomaga z bolj desno usmerjenimi mediji, recimo Zeitom, potem vidi, da je posebno pozornost pritegnil tisti del njegovega govora, v katerem opredeli nasprotnika: "Povedal vam bom, kdo je moj pravi nasprotnik. Je brez imena, obraza in stranke, nikoli ne bo kandidiral na volitvah in bil izvoljen, a vseeno vlada: ta nasprotnik so finance. Pred našimi očmi že dvajset let nadzorujejo ekonomijo, družbo, polastile so se celo našega življenja."

Ta govor je bil po svoje zelo ambivalenten. Po eni strani je v njem mogoče prepoznati nastavke marksistične kritike kapitala, po drugi strani pa gre za nekaj precej globljega, lahko bi se reklo celo konservativnega. Gre za tradicijo noblesse oblige. Kaj to pomeni? To pomeni, da pripadnike elit ne zaznamujejo zgolj privilegiji, marveč tudi dolžnosti. Med pravo elito zato ne sodijo nouveaux riches, jara gospoda, ki je obsedena z zunanjim razkazovanjem bogastva. Pri pravi eliti pravzaprav sploh ne gre več za bogastvo, ampak čast. Tradicionalno je to veljalo še posebej za politične elite, pri katerih je bil denar po definiciji sekundarnega pomena – denar je vendar nekaj najbolj vulgarnega (ravno zato so se z njim včasih ukvarjali Judje, ljudje, ki po splošnem prepričanju niso imeli občutka za čast). Skratka, dolžnost elit, ki si resnično zaslužijo ta naziv, je, da pomagajo tistim, ki si ne morejo ali ne znajo pomagati sami. Hollande tako jasno pokaže, kdo bi po njegovem mnenju pravzaprav moral v teh časih nositi glavni del bremena.

Ali se je Hollanda treba bati? Glede na to, da gre predvsem za predvolilno retoriko, najbrž ne. Hollande je pravzaprav zelo zmeren levičar. A vseeno, če bo zmagal, se bo življenje Merklove najbrž precej zapletlo.