Sreda, 3. 8. 2011, 9.03
8 let, 7 mesecev
Preteče šahiranje
A kako? Konec koncev se vedno znova vračamo k isti nevralgični točki, ki jo sestavljata enačba in neenačba. Kosovo = Srbija. Kosovo ≠ Srbija. Čeprav bi v postmodernih družbah nemara celo našli način preseganja nacionalnega sentimenta za skupno dobro, pa v delih sveta, kjer resnico krojijo zablodeli miti ter prepričanja o izbranosti ali svetem lastništvu nekega ozemlja, to očitno ni možno. V Bruslju sta pod pokroviteljstvom rumenih zvezdic na modri podlagi Beograd in Priština kar nekaj časa vodila dialog, ki se dotika življenjsko zelo pomembnih zadev, najsi bo to povezano s katastrom, električno energijo in trgovanjem med entitetama. Kar zadeva bruseljski dialog, ki je sicer preložen na jesen, se je ta s premikom posrednika Roberta Cooperja na teren spremenil v "shuttle diplomacijo", vprašanje pa seveda je, ali morda obe strani razmišljata predvsem o tem, kako izkoristiti trenutni zastoj ter iskrice, ki jih prinaša dogajanje na severu Kosova, še naprej podpihovati v nasprotno smer. Da gre za več kot zgolj za mejna prehoda s Srbijo, kaže tudi včerajšnji poziv srbskega ministra za Kosovo Gorana Bogdanovića, ki je Srbe s severa Kosova pozval, naj ostanejo na barikadah. "Prosimo vas, da se zberete v čim večjem številu, da na miren način izrazimo voljo in cilje ter da ne dovolimo, da na tem območju zaživi kosovska država."
Že pred časom je srbski minister za zunanje zadeve Vuk Jeremić dejal, da se krepijo pritiski, naj Srbija prizna neodvisnost Kosova. Malo verjetno je, da bi to lahko bila uradna politika denimo Evropske unije, kot gre razumeti nekatera srbska stališča. Dejstvo je, da pet od 27 držav evropske povezave do Kosova vodi podobno statusno politiko kot Srbija ali Rusija in Kosova ne namerava priznati.
Tisto, kar se omenja kot pogoj za članstvo Srbije v Uniji je sodelovanje v regiji. Kar ne pomeni nujno tudi priznanja Kosova, saj ni posebej verjetno, da bi istih pet držav k temu pritiskalo, medtem ko same tega ne bi storile. Zato tudi poteka dialog med Prištino in Beogradom v taki obliki, kot se to dogaja v Bruslju. V smeri urejanja odnosov na mikro, tehničnih ravneh. Pri čemer se seveda postavlja vprašanje, kako bi utegnilo Kosovo postati članica Evropske unije. Trenutno je ta pot videti nemogoča, saj je za vstop države v povezavo potrebno soglasje vseh držav, ki pristopno pogodbo posamič potrdijo.
Ni povsem jasno, kam ta spor lahko pripelje. Kot zatrjujejo tako po EU kot v ZDA, za ravnanja kosovskih oblasti, ki so na prej omenjena mejna prehoda 25. julija poslale posebne enote policije, niso dali soglasja, niti naj ne bi bili o tem obveščeni. Trenutne razmere tako prinašajo novo pat pozicijo, saj Kosovo zdaj bržčas ne more pristati na celovit umik z lastnih meja, kot jih razume.
Prav tako Srbija nedvomno skuša doseči kar se da v razmerah, ko bi vsakršno popuščanje Prištini dalo več manevrskega prostora. Kdo je v tej zgodbi na strani pravičnih, dobrih, je vseeno. Zdaj je pomembno le, kdo bo v tem šahu največ pridobil. Kosovo je nedvomno dober primer. Šolski. Sui generis. Dokaz, da če se delaš, da problem ne obstaja, še ne pomeni, da ga tudi ni. Še en v vrsti opomnikov, ki bremenijo nedokončano delo na Balkanu.