Pravočasnost izstopa iz partije kot argument politične korektnosti

Tokrat pač ni šlo zgolj za »nekoga«, ampak za notranjega ministra iz politične stranke, ki pomemben del svoje ideološke legitimnosti gradi na antikomunizmu oziroma (natančneje povedano) "antipartijskosti". In po tem, ko je minister priznal, je nastal strašen javni ropot, ogorčenje brez konca. Gledano v vzvratnem ogledalu, si je gospod Gorenak javni gnev zakuhal sam; namesto, da bi na provokativno zastavljeno vprašanje odgovoril mirno hladno (Da, bil sem član partije), je odgovoril, seveda sem bil, ampak sem izstopil še pravi čas – in potem uperil prst v tiste, ki niso izstopili iz partije. Verjetno res ni mogel pričakovati, da mu bo raja ploskala. Partija (zveza komunistov) je bila v Jugoslaviji posebna veselica, hudo dolgočasna. V glavnem je bila sinonim za neke dolge sestanke, na katerih so imeli neki zelo prozorni tipi preveč neumnega za povedati. Ne morem reči, da nisem bil povabljen k mizi. Prvič so se me hoteli polastiti v gimnaziji, konec sedemdesetih. Drugič je bilo dramatično: v vodu, v katerem sem služil vojaški rok, sta se morala včlaniti (tako kot v vsakem vodu JLA) dva vojaka. Tisti, ki so že bili noter, niso mogli vstopiti še enkrat, od tistih, ki nismo bili, ni hotel nihče. Ko je prišla vrsta name, sem rekel, da nočem, ker še nisem dovolj zrel (pa še mama mi ne pusti). Ne spomnim se, koga so takrat iz našega voda sprejeli v partijo, dobro pa se spomnim, da sem bil teden dni pozneje osumljen, da sem (v Ljubljani) pripadnik neonacistične celice; sledili so trije meseci mučnega vsakodnevnega zasliševanja pri kontraobveščevalnemu oficirju. Najbolj bizarno in nerazumljivo je bilo zame to: Zakaj so hoteli, da vstopim v zvezo komunistov, če so vedeli, da sem neonacist? Kmalu po vojaščini sem začel delati na Radiu študent in partija me je še tretjič poskušala spraviti v posteljo. Iz pristojne občinske centrale so mi sporočili, da sem "evidentiran za članstvo". Ignoriral sem jih, tako kot sem ignoriral pozive na vojaške rezervistične vaje, in nehali so mi težiti, komunisti in vojaki.

Zadnjič, ko je bila na tapeti udbovska preteklost novinarja Meršola, so vprašali (bivšo) novinarko Drčar Murkovo, ali je res moral dopisnik iz tujine sodelovati z jugoslovansko tajno službo, in povedala je, da je to sodelovanje zavrnila brez posledic. Popolnoma enako je bilo s članstvom v partiji, sodelovanje si lahko zavrnil brez posledic.

Partija je bila zgolj (politično) stanje duha, tako kot je danes stanje duha strankarsko ideološko klanje. Noben normalen človek si ne bi želel, da po tem, ko bomo, čez generacijo ali dve, končno opravili s travmami iz druge svetovne vojne, dežurno ideološko jabolko spora za naslednjih 50 let ostane še članstvo v partiji. In mogoče bi se morali notranjega ministra še najbolj bati v njegovi stranki. V zadnjih dneh je namreč že dvakrat zagrozil s tujim gospodarjem: v intervjuju, v katerem je pojasnil svoje članstvo v partiji, je dejal, da bomo morali za državni primanjkljaj poskrbeti sami, sicer nam bodo poslali upravitelja iz Bruslja, včeraj v Vačah pa je rekel, da bomo, če ne stisnemo pasov za boljši jutri, pristali na trdnih tleh, odvisni od tuje miloščine. Se pripravlja na neko novo "stranko", ali le pošilja sporočila neposlušnim policistom, ki najavljajo stavko?