Pot spominov z bulerji na nogah

Verjetno ni bilo načrtno, a vseeno sta datuma lepo sovpadala. Najprej dokumentarec o skupini Pearl Jam, nato še dvajseta obletnica izdaje albuma Nevermind. Kot bi nekdo zavrtel čas nazaj. No, ne zares. Pri Pearl Jam smo se pogovarjali o tem, da se nam pred desetimi, petnajstimi leti ni zdelo, da bodo fantje zdržali tako dolgo. Pri Nirvani smo ugibali, kaj bi Kurt porekel dandanes. Kakšno glasbo bi ustvarjal. Se nasmihali tisti Facebookovi prepovedi fotografije na naslovnici Neverminda, na kateri je goli plavajoči dojenček kazal tudi prepovedano – lulčka. Ja, sem smo prišli. 21. stoletje, vam na uslugo. A ne smem preveč kritizirati 21. stoletja. Luštno mi je, moja odvisnost od interneta cveti, dostop do njega se mi zdi logičen, ne luksuzen, mobiteli pa so tako ali tako bolj nujni kot zobne ščetke. Veliko se je spremenilo. Ne vem dobro, kako smo se sploh v tistih časih, ko je v naših krajih koncentrirala Nirvana, sploh kaj dogovorili. Kako so se organizirali protesti pred Facebookom? Še vedno znam na pamet domačno telefonsko številko stacionarnega telefona, medtem ko novo, ki sploh ni več tako nova, vedno zakvačkam. Včasih se o glasbi nismo kregali na forumih, ampak v revijah. Caught in the Act feni proti ne vem kateri rock glasbi že. Menda smo se v osnovni šoli delili na tiste, ki so poslušali Guns'N Roses in tiste, ki so poslušali New Kids On The Block. Morda sem bila malo premlada za NKOTB, a vseeno smo se delili tudi mi – na tiste, ki poslušajo G'NR, in tiste, ki poslušajo Metallico. Glasba je bila vedno preklemansko pomembna reč. Tudi oblika mp3 ne spremeni njene vrednosti.

In dobro vem, kako smo se včasih kaj dogovorili. Pritiskali smo na hišni zvonec, se klicali po stacionarnih telefonih in se držali dogovorov. Danes nas grabi napad panike, če je naša baterija na mobitelu v zadnjih vzdihljajih, ker le kako bomo osebi, s katero smo dogovorjeni, sporočili, da bomo tri sekunde prezgodnji, da bomo prišli z leve, ne z desne, da smo se ravnokar domislili novega in boljšega mesta za snidenje … in podobne pomembnosti, ki smo jih včasih prihranili za čas po tem, ko smo se dobili iz oči v oči, iz kože na kožo. Kako smo se sploh spogledovali z ljudmi, ki so nam bili všeč? Danes se gremo pinkponk s kratkimi sporočili na mobitelu in vem, v tej igri pogosto sodelujem tudi sama, a vseeno sem vesela, da vem, kaj so ljubezenska pisma. In da sem imela dopisovalce, ki so bili nekaj običajnega, ne pa nek retro krožek ljubiteljev na roko napisanih pisem. Uh, kako smo pisali …

Zatavala sem, vrnimo se k Nirvani. Pri nekaterih dogodkih, v katere sicer niste osebno vpleteni, točno veste, kje ste bili takrat, ko so se zgodili. Ko sta padala newyorška dvojčka, sem na primer v Kinu Vič gledala srbski film Munje. Šele ob prihodu domov je ata ves zadovoljen ugotovil, da še nič ne vem o tem, kaj se dogaja že ves dan, in mi hlastno razložil vse podrobnosti. Svet pred Twitterjem. Sem že omenila, da sem "information junkie"? To, da sem za WTC izvedela šele ne vem koliko ur po tem, ko je novica že davno obkrožila svet, me je prizadelo bolj kot dogodek sam. Zveni brezčutno, vem, a ZDA je zame znanstvena fantastika ravno tako kot povijanje nog na Kitajskem. Grozno je, a me osebno ne prizadene.

Tudi to, kje sem bila, ko sem izvedela za Cobainovo smrt, sem si nehote natanko zapomnila. Nič takšnega ni bilo; soseda, ki je bila tudi moja najboljša prijateljica, je prišla k meni in mi povedala. Takrat smo še imeli najboljše med prijatelji; zdaj je dovolj, če so prijatelji. Ne spomnim se, če me je Kurtova smrt kaj resneje prizadela, če sem se spraševala o pomenu življenja in smrti in podobno. Resneje me je prizadela smrt osnovnošolskega prijatelja, ki se je ubil dve ali tri leta pozneje, ko sem že prebolela najhujšo fazo nirvanizma. To pomeni, da sem končno nehala nositi na vseh koncih strgane flanelaste kariraste srajce, ki so se tako rade spoznavale s kljukami. Luknje sem spela s knoflami, bulerje sem nosila poleti in pozimi, čeprav so resno hoteli ločiti moj palec od stopala, v šoli sem bolj ležala na stolu kot sedela in na splošno se mi zdi, da sem bila veliko bolj pogumna kot sem danes. Danes bolje vem, kdo sem, in imam manj potrebe po izstopanju. Vseeno najstnikom ne bi govorila, da bo bolje. Da se življenje izboljša. Ne izboljša se – samo drugače je. Tako kot to desetletje ni boljše od devetdesetih, samo drugačno je. Ponavljajoča se moda gor ali dol.

Pred petnajstimi leti, ko sem sredi noči poslušala glasbene lestvice na radiu in lovila kakšne pesmi, da bi jih posnela na še eno kompilacijsko kaseto, si nikoli nisem mislila, da bom leta 2011 razmišljala o tem, ali naj grem na premiero dokumentarca o Pearl Jam in na večer, posvečen priredbam pesmi z albuma Nevermind. Mogoče bom čez petnajst let razmišljala o tem, ali naj si ogledam virtualni koncert Nirvane. Letos se nisem pustila prepričati, za prihodnost ne vem; moje jasnovidne sposobnosti niso bile nikoli preveč dobre. Vsekakor pa upam, da bom dočakala šestdesetletnico izdaje Neverminda in da bom takrat nosila vijoličaste obleke in rdeč klobuk, ki se ne bo ujemal z oblekami in mi še manj pristajal. Tako kot Jenny Joseph v tisti pesmi, ki smo jo brali iz učbenika za angleščino in ob kateri sem, s svojo strgano flanelasto srajco in zleknjena v stolu, prvič pomislila, da se imaš lahko fino tudi, ko si star.