Sreda, 16. 3. 2011, 8.01
8 let, 10 mesecev
Pokornost
Včasih slišim pripoved iz vsakdanjega življenja, ob kateri osupnem. Najzanimivejše so tiste, ki mi jih povedo čisto iz drugih vzrokov. Naslednja je ena takih, poskušal pa bom čim bolj zakriti dejanski dogodek, zaradi zaščite vpletenih.
Predstavljajte si operacijsko sobo. V njej so Kandidat, človek, ki se je javil na razpisano delovno mesto in mora za preizkus izvesti operacijo. Zraven njega stoji Mentor, že zaposlen kirurg, ki bo strokovno ocenil Kandidata. Tretjo osebo v prostoru imenujmo Direktorica, ki ni medicinski kader, vodi pa ustanovo v sklopu javnega sektorja. Anestezista in sestre lahko v pripovedi zanemarimo, za kar se jim globoko opravičujem.
Operacija poteka večinoma v tišini, pravzaprav je izgovorjen le naslednji dialog: Mentor: "Predlagam rez A (strokovno ime)." Kandidat: "Ne, delal bom rez B (strokovno ime), ker (strokovna razlaga)." Mentor se skloni naprej in pogleda pobliže. Mentor: "Prav imate, kolega." Po operaciji Mentor napiše pohvalno strokovno oceno, Direktorica pa Kandidata povabi v pisarno in mu pove, da službe ni dobil, ker ... Direktorica: "… ugovarjali ste mentorju!" Kandidat: "Strokovno je bilo pravilno, Mentor je to sam potrdil." Direktorica: "To je res, a za delo v našem kolektivu potrebujemo pokorne ljudi." To je to. Drobna zgodba kadrovanja iz vsakdanjega življenja, v kateri je pokornost pomembnejša od pacientovega življenja. To je vse.
Pokornost ima v teh krajih dolgo tradicijo: komunizem je bil le okrasek na torti, ki se razteza prek stoletij pokornosti tujim kraljem, Cerkvi in tako nazaj.
Psihiater dr. Jovan Marić je raziskoval tisto, kar je imenoval komunistično-socialistični direktorski sindrom, in nimam namena odkrivati vroče vode, zato le povzemam njegove ugotovitve. Človek, ki ga na položaj postavi Gospodar, gre skozi pet faz: 1. Začudenje. Od politike postavljeni direktor široko odpre oči – zakaj ravno jaz? Včeraj na dnu hierarhije, danes že na vrhu? 2. Vera. Uf, vse bom uredil, rešil težave, podjetje se bo razcvetelo. 3. Širjenje kompetenc. Če sem na vrhu, potem obvladam tudi vsa dela, ki so spodaj. Vse znam, v vse se vtaknem. 4. Zlom. Realnost potrka na vrata, vse skupaj gre v maloro. Sovraštvo do sposobnih pod njim in okoli njega. 5. Disidentsko obnašanje. Sovraštvo tudi do tistih, ki so ga postavili na vodilno mesto in ga s tem potunkali. Upor, agresija.
Direktorica iz uvoda, ki budno pazi na pokornost podrejenih, mi daje misliti, da je bila ravno zaradi te lastnosti kadrovana – ne gre pa po poteh, ki jih je napovedal dr Marić. Kaj, če tak vodilni ohrani stik z realnostjo in sploh ne vstopi v drugo fazo? Ve, da ne bo nič uredil, ker ni sposoben, in potem preklopi na edini možni kriterij kadrovanja, ki mu še ostane? Najti enako pokorne, kot je sam?
Povejmo jasno in glasno: pri nas veljavno geslo, ni pomembno, kaj zna, pomembno je, da je naš, v resnici pomeni: pomembno je, da je pokoren.
Je mogoče, da nas pokornost prvič po stoletjih ne bo pripeljala do blagostanja? Pa saj smo našim pokornim kadrom ukazali, da naj bodo od določenega dne naprej inovativni, samostojni, ustvarjalni? Kako pridno so prikimavali! Poslali smo jih na tečaje, kupili priročnike, vse so ubogljivo poslušali in prebrali – rezultatov pa ni.
Iz Slovencev bo težko pregnati pretirano pokornost ravno zato, ker se je večina ne zaveda. Poglejmo šolski sistem: Učitelji imajo raje inteligentne kot nadarjene učence – pri čemer velja, da pod inteligentne razumejo tiste, ki dosežejo same odlične ocene, torej vedno znajo točno tisto, kar učitelj od njih pričakuje, oziroma s ponavljanjem učiteljevih besed zrcalijo učitelja samega. Skratka, so pokorni.
Konformizem je v svojem bistvu ustvarjalnosti nasproten. Par raziskav na to temo: Člani angleške akademije znanosti niso bili v šoli odličnjaki, prav tako ne nobelovci. Če hočete biti uspešni, morate nivo svoje pokornosti znižati in kdaj misliti s svojo glavo, tako preprosto je to.
Kar pomeni, da sprejmete tudi odgovornost, česar pokornemu nikoli ni treba, saj je zgolj izvrševal ukaze.
Pokornost je tako prepletla tkivo naše družbe, da je postala nevidna. Če se vrnem k uvodni operaciji, šolskemu sistemu in kadrovanju, dobimo, recimo, edini kriterij vpisa na medicinsko fakulteto: vpišejo se tisti z največ šolskimi točkami. Torej tisti, ki imajo same petke: konformistično pokorni. Oni, ki najverjetneje nikoli ne bodo ne člani angleške akademije in ne nobelovci. Nikomur se ne zdi čudno, da pri nas za tako odgovoren poklic ne opravljajo psiholoških testov.
Mar bodo na ta način res izbrani bodoči dobri zdravniki? Paradoksalno: tisti, ki bodo postali dobri v svojem poklicu, se bodo mogli najprej otresti prekomerne pokornosti, torej tega, zaradi česar so bili sploh sprejeti.
In se tako olajšani vrnejo k vsakdanjemu načinu bivanja in delovanja.