Permanentna revolucija

Spopad za energetiko, ki poteka v zakulisju silovite medijske vojne o črnograditeljstvu, namreč kaže, da so prve prioritete zdajšnje vlade zazrte ne v reševanje aktualnih težav v državi, temveč v resorsko usklajevanje glede na apetite, ki na široko vznikajo po koaliciji. V tem je začetek mandata Alenke Bratušek presenetljivo podoben koncu mandata Boruta Pahorja. Njegova vlada je definitivno počila na temi energetike: spomnimo se samo, kako silovito sta se za prevlado spopadla t. i. saleški lobi s Srečkom Mehom in Gregor Golobič. Če splošno dejavnost zdajšnje vlade ocenjujemo glede na njen uvod, potem lahko napovemo, da se bo ukvarjala z mnogimi rečmi, samo z bistvenim ne. Nesoglasja, v katere bo zahajala, večinoma ne bodo pogojena z napetostmi, ki jih prinašajo reforme ali delo na spremembah, temveč – tako kot pri Pahorju – z antagonizmi, ki se bodo izražali kot posledica želje po obvladovanju tega ali onega dobičkonosnega segmenta v državi. Stvari pa bodo sicer tekle svojo utečeno pot. Vendar za zadnjo žal ne moremo misliti, da drži naprej in nas v temeljnih silnicah vodi tja, kamor smo si zadali priti ob osamosvojitvi. Nasprotno, vodi nazaj, v tem pa se odraža tudi bistvo zdajšnjega dogajanja v državi. Krogi, ki so uradno postavili Alenko Bratušek, so poskrbeli za dvoje: vsakdo si je prizadeval zagotoviti čim večji vpliv na odločanje, hkrati pa so vsi skupaj prek večinskih medijev kot prvo prioriteto uveljavili demontažo parlamentarne politike v prid anarhičnim vzorcem z ulice. To moč imajo. Tisto, kar je odneslo Janševo vlado, namreč nista bili državnozborska opozicija in njena konkurenčnost konceptov, temveč medijska agresija, ki je s parolami o preživetosti meščanskega, pa tudi kmetskega sloja (vsaj tistega, ki se utemeljuje na ljubezni do Boga in narodnega izročila), širši javnosti agresivno vsiljevala paracivilizacijske vzorce urejanja medčloveških razmerij, anarhijo, zasnovano na brezrazredni družbi. Starejšim prebivalcem stvar ni bila neznana. Tako so namreč med obema vojnama pripadniki komunistične partije novačili nove člane, češ da so zahodne demokracije dekadentne in da je treba najti nekaj novega. Enako sta tedaj govorila tudi velika "preroka" tistega časa, Josip Visarionovič Stalin in Adolf Hitler. 27. Aprila 1941 so kot posledico tega dogajanja komunisti ustanovili protiimperialistično fronto, ki je ob okupaciji tedanje domovine s prstom kazala na edine sile, ki so se tedaj Hitlerju v resnici zoperstavljale, na meščanske demokracije De Gaullove Francije, Churchillove Velike Britanije in Rooseveltovih Združenih držav Amerike. Danes ulica in večina javnih občil nezaupanje v parlamentarno demokracijo utemeljujejo s podobno enako retoriko, kot so to počeli pred- in medvojni anarhokomunisti. Zato tudi rdeče zvezde ob transparentih! Pripravljajo in organizirajo se vstaje, punti, revolti, povorke, državo je zajel dušljiv ciklon negativizma in splošnega širjenja radikalne skepse. Kriv naj bi bil tisti, ki je v bistvu edina rešilna bilka, to je institucija parlamentarne demokracije, v svoji najvišji obliki, v Evropski uniji in njenih organih. Nobena pot v nikakršno prihodnost, ki bi bila vsaj približno vredna človeka, ne drži mimo nje. Namesto tega spoznanja pri nas raje uveljavljamo permanentne revolucije malega in velikega tipa. Med prve spada neskončno razporejanje družbenega premoženja, ki se v skrajni logični posledici odraža v silovitih spopadih za političen vpliv nad narodnim bogastvom, konkretno energetiko. Med druge pa prištevamo ideološko utrjevanje države, kakršnega nam prinašajo mediji in ulica. V Sloveniji se skupaj z medijsko diktaturo počasi rekonstruira država, kakršno smo poznali v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. To pa je veliko bolj zastrašujoče kot popolnoma neučinkovita vlada in vse finančne luknje, ki so ta hip pred njo.