Papir prenese vse, kaj pa ekran?

Verjetno se je začelo z raznimi forumi, kamor so se preselile kregancije o tem, kdo je boljši, Take That ali Guns N'Roses, pa potem še resnejše debate, v okviru katerih se je razvila cela skupnost. Obdobje forumov se je bolj ali manj končalo, aktivno živijo le še redki; predvsem tisti, pri katerih lahko ugotoviš, za katero redko boleznijo bolehaš zaradi zlomljenega nohta, in se poučiš o "pravilni" vzgoji otrok. Javno mnenje par excellence. Forume so povozili blogi, ti pa so zdaj v senci Twitterja in Facebooka. Pa komentarjev pod novicami, seveda. Se še spomnite spletnih klepetalnic? Anonimnost še kar ni nehala biti privlačna, pa čeprav smo se vmes že naučili marsikaj o njeni dvolični naravi. Menda. Zanimivo je, da ti na spletu marsikdaj očitajo neresnost pri debati, če nisi predstavljen s polnim imenom in priimkom, saj naj bi tvoje mnenje resnično štelo le, če za njim stojiš z osebno izkaznico. V resnici bi moralo biti merilo to, da bi enak komentar na enak način napisal takrat, ko se predstavljaš kot resnična Lojzka Lojzič ali kot fiktivna Seksimrha55. Ko si v vlogi hčere, sina, očeta, mame, uslužbenca ali študenta. Ali v vlogi Tomaža Majerja. Spet po drugi strani si ob predstavljanju s pravim imenom in priimkom opozorjen, da se s tem samodejno izpostaviš na javnem poligonu. Na internet po eni strani gledamo kot na splošni pljuvalnik, kjer lahko zapišemo karkoli, saj gre vendar za virtualnost (to pa še vedno z veseljem ločujemo od resničnega), po drugi strani pa mu priložnostno podelimo vlogo čisto pravega medija. V črni luknji, kjer ima vsak svoje mnenje (in, priznajmo si, večina mnenj nas sploh ne zanima), lahko tvoje izjave veljajo enako, kot bi v intervjuju. Pa še roka trajanja ni – kar spustiš na splet, je tam za vedno. Pravijo.

Na spletu ne objavljaj ničesar, česar ne bi povedal tudi na glas, opozarja informacijska pooblaščenka, nihče pa ne pove, kako zelo na glas. V kako velikem prostoru? Po primeru Marka Žitnika se je veliko govorilo o javnem in zasebnem Facebook profilu, pri čemer so bili omenjeni varnostne nastavitve računa in celo število prijateljev. Kdo presoja, koliko prijateljev ima lahko posameznik, da njegov profil še velja za zasebnega? Facebook pravi, da imaš lahko tudi 5.000 prijateljev, za kar lahko vsi priznamo, da ni ravno realna številka za osebni stik z vsakim od "prijateljev". Kdaj se torej tvoja za nepovabljene oči zaklenjena komunikacija na Facebooku, spremeni v javni govor? Koliko prijateljev moraš imeti, da je tvoj status enak javnemu sporočanju? In kakšnih? Mojih prijateljev je na primer natanko 77 in čisto vse poznam, moji varnostni prijemi so naviti, in če kakšna moja zelo netaktna izjava vseeno najde pot v širni svet, bi se lahko torej sklicevala na zasebno naravo zapisane izjave? Tako, kot če bi na kakšnem večjem zasebnem žuru malce preveč na glas povedala kaj takega, kar bi šlo ven iz sobe? Kljub opozorilom, da je na spletu vse javno, na svoj Facebook profil gledam podobno – kot na okolje, v katerem komuniciram z ozkim krogom ljudi in ne predstavljam nikogar, razen sebe.

Razumem, da je malo drugače pri t. i. javnih osebnostih, ki imajo t. i. javne profile, prosto na voljo tudi vsem t. i. oboževalcem, ne le dejanskim prijateljem ali vsaj znancem. Povsem sem se že navadila, da iz izjav na njihovih profilih povzemajo material za novice, in verjetno so tega navajeni tudi (tako imenovani) zvezdniki sami, mediji pa se prosto pasejo tudi po morebitnem fotomaterialu. To je pred kratkim izkusila tudi Lili Žagar, katere fotografije so pri enem od portalov uporabili za članek, ki njej očitno ni bil ravno všečen. Vse skupaj je sprožilo debato o legalnosti in moralnosti, sledil je celo članek v brezplačniku, ki je poudarjal javno naravo Lilijinega profila in zato tudi javno objavo fotografije in če smo čisto iskreni, so Žagarjevo skušali prikazati kot malce histerično uporabnico spleta, ki preprosto ne razume javnega peskovnika, v katerem se igra in v katerem so vse igrače javno dobro. A niso. Časnik je v svoji ihti pozabil preveriti pravila igre, po katerih Facebook (po novem) ni absolutni lastnik fotografij, ampak jih lahko uporablja le za svoje aktivnosti. Objavo fotografij lahko torej dovoli le njihov avtor ali Facebook sam, vsekakor pa dovoljenje mora biti. Omeniti velja še najbolj genialni kvaziargument od vseh: to je stalna praksa povsod. Vsi to delajo. Čudovito. Napake ni, če jo delajo vsi.

Ne glede na to, kako zvezdnikom pod nos radi mečemo očitke, da sami javno objavljajo podatke o sebi, pa to vseeno ne pomeni, da je vse javna last. Jablana sredi javnega parka, s katere lahko vsi po mili volji trgamo jabolka. Beseda javno že dolgo ni zvenela tako zaporniško, ob vsem razglabljanju o legalnem pa nihče noče preveč opominjati na moralno. Lajanje "vse je javno" ne opravičuje popolnega pomanjkanja etike in, če ponovim še stotič, legitimno še ne pomeni moralno. Ampak saj razumem, da gre to vštric z vsesplošnim trendom neprevzemanja odgovornosti in skrivanja za legalnim, ker o etičnem nimamo niti najmanjšega pojma. Nočemo imeti niti najmanjšega pojma.

Če smo včasih govorili, da papir prenese vse, bi morali zdaj po novem zraven dodati, da ekran pač ne. Ironično ekrana kar ne jemljemo enako resno, ker se nam v nasprotju s knjigami zdi neoprijemljiv, minljiv. Trivialen. Ekrana ne moreš teatralno zalučati v ogenj, ga strgati in začeti znova. Morda me tudi zato ne skrbi za prihodnost knjig iz papirja in platnic. Pravila igre so pri njih povsem jasna in ne izginejo, ko pritisnemo gumb za izklop.

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenje uredništva.