Sreda, 26. 10. 2011, 7.18
8 let, 7 mesecev
Osvobojena, a ne svobodna Libija
Začasni vodja libijskih oblasti Mustafa Abdel Džalil je z razglasom, da bo sodni sistem v prihodnje skladen s šeriatskim pravom, znova obudil strahove, da bodo sicer v svojem bistvu sekularne revolucije v Severni Afriki skrenile z želenih sekularnih smeri. Tako rekoč postale talec skupin, ki so revolucijo sicer podprle, a so se v njej držale bolj ob strani.
Nekdanji ameriški in Natov diplomat Anthony Cordesman je že ob koncu avgusta opozarjal pred anarhijo in državljansko vojno, kar sta sicer najhujša mogoča primera, a sta mogoča. Pri tem je poudaril, da ne bi smeli pozabiti, da "večini revolucij ne uspe doseči svojih izvirnih ciljev. Večina tistih, ki revolucije začno, ni tistih, ki nato pridobijo oblast, ko se oblast spremeni." In ravno to se utegne dogoditi v Libiji, kjer se očitno začenja zelo napeta postgadafijevska razprava, v kateri utegnejo najkrajšo potegniti predvsem najnaprednejši, urbani deli libijske družbe. Konec koncev tisti, ki so v Bengaziju začeli upor proti diktatorju, ki se je ob pomoči Nata dejansko končal s smrtjo Gadafija. Delitev oblasti v strahu pred državljansko vojno ne more biti preudarno okolje, v katerem se sklepajo dobri kompromisi. Zdaj se šele začenja dejanski boj za oblast. In naj Nato še kar skrbi za varnost civilistov?
Odločitev začasnih libijskih oblasti, da se s posegom po šeriatskem pravu zaščitijo pred klerom (in pridobijo njegovo podporo), je delno pričakovana in morda celo nujna za ohranitev vodilne vloge v državi. Da so islamisti močna politična skupina, bodo najbrž morale pokazati tudi svobodne volitve v Egiptu. Podobno, kot se je zgodilo v zibelki arabske pomladi, v Tuniziji, kjer so se prvega znebili skorumpiranega avtokrata. Zmerna, nekdaj prepovedana islamistična stranka Ennahda namreč prepričljivo vodi na prvih svobodnih volitvah v Tuniziji, kažejo prvi delni uradni izidi nedeljskih volitev. Skupno naj bi stranka prejela nekaj več kot 42 odstotkov glasov. Egipt in Muslimanska bratovščina lahko ponovita zgodbo.
A brez pretiranega strahu. Treba je le pogledati v Turčijo, kjer zmerna islamistična stranka vodi državo že kar nekaj let. Seveda ne brez očitkov o kršenju človekovih pravic, a v splošnem pogledu je Turčija dokaj napredna, skorajda prozahodna država, ki z manjšimi in le občasnimi odstopanji ostaja v svojem bistvu sekularna.
Podobni rezultati so mogoči tudi drugod, kjer so ljudje avtokratom rekli dovolj. Islamisti predstavljajo pravo nasprotje sekularni avtokraciji in že s tem resno alternativo režimom, ki so dolgo časa uživali tudi podporo Zahoda. Že pred leti se je to (zmaga nezaželenih na želenih volitvah) zgodilo na palestinskih ozemljih. Hamas je še vedno izoliran, napredka v mirovnih pogajanjih pa ni. A prehodi iz ene v drugo skrajnost niso pretirano dobri, saj se družbe ne gradijo z revolucijami, prej z rastjo, z evolucijo.
Dogajanje v Severni Afriki pa ponuja še eno zelo pomembno vprašanje. Namreč, ali je Zahod, ki je revolucije podpiral, zdaj pripravljen podpreti tudi njihove posledice.