O življenju Evropejcev po nemških volitvah

Tako bi človek vsaj sklepal po pozornosti, ki so jo v predvolilnih soočanjih namenjali evropskim temam. Kot da bi samo Evropa potrebovala Nemčijo, Nemčija pa Evrope ne. No, to je seveda zgolj in samo vtis. Brez dvoma bi se velika večina Nemcev strinjala s Sigmarjem Gabrielom, predsednikom stranke SDP, da danes nobenega za državljana pomembnejšega vprašanja ni mogoče rešiti v okviru nacionalne države. (Najbrž je res, da Nemci bolj kot o evropski Nemčiji razmišljajo o nemški Evropi, vendar pa v vsakem primeru v njihovem razmišljanju Evropa nima alternative.) Skratka, stvar je v tem, da imajo tudi oni veliko svojih lastnih težav – zaradi včasih že kar malce pretiranega medijskega povzdigovanja njihovih dosežkov se veliko ljudi tega pač ne zaveda. Najlepša ilustracija tega, kaj je hotel Gabriel povedati, je lahko zadnji vrh G20 v Rusiji. Tam je za precejšnje razburjenje britanske javnosti poskrbel Dmitrij Peskov, Putinov tiskovni predstavnik, ko je Britance poučil, da je "Britanija zgolj majhen otoček, ki ga ne posluša nihče". S tem, da je izjava točna, se pravi, da je Velika Britanija v diplomatskem smislu zares precej irelevantna, se sicer strinja večina Britancev, vendar pa bo vsakdo razumel, da raje vidijo, če se jim to pove na nekoliko drugačen način. Kakorkoli že, ko se bodo v bližnji prihodnosti na referendumu odločali o svojem nadaljnjem življenju v okviru EU, bodo po vsej verjetnosti razmišljali tudi o tem. Zadrega Britancev glede EU je po svoje razumljiva, kajti Evropa je danes v zares kočljivem položaju. Prihaja obdobje usodnih sprememb, po katerih nič več ne bo tako, kot je bilo včasih. Najbrž je vsakomur že nekaj časa jasno, da so nujne temeljite institucionalne reforme, ki terjajo poseg v pogodbo. Večina se gotovo spomni, kako se je še pred kakšnim letom v tem kontekstu na veliko govorilo o evropski federaciji, potem pa je vse skupaj počasi potihnilo. No, težava je v tem, da pomeni kakršenkoli poseg v pogodbo izredno zamuden, naporen in tvegan proces, sploh danes, ko bi se v prevladujočem vzdušju splošnega nezaupanja referendumi najbrž vrstili kot po tekočem traku. Situacija se torej kaže približno takole: ker je projekt evropske federacije v tem trenutku najbrž neizvedljiv, se na drugi strani že kažejo prvi obrisi nekega novega vladnega telesa, ki raste v evroobmočju. V tem okviru se dejansko že sklepajo dogovori med članicami, v katere niso neposredno vključene institucije EU. In jasno je, da bolj ko rasteta moč in pomen tega novega telesa, bolj se zmanjšuje vpliv aktualnih institucij EU. Ravno zato Merklova, kot je pred kratkim tudi jasno povedala, ni zainteresirana za prenos novih političnih moči na Bruselj – okrepitev komisije in Evropskega parlamenta je v tej perspektivi pač popolnoma nepotrebna in nesmiselna. Z ustvarjanjem novega vladnega telesa se kajpada ustvarja tudi nova fragmentacija Evrope: na eni strani so države, ki so del evroobmočja, na drugi tiste, ki niso. Med tistimi, ki trenutno niso v evroobmočju, so nekatere med kandidatkami in se bodo slej ko prej temu območju pridružile, druge pa iz takšnih ali drugačnih razlogov ne. (Ravno tako ni izključeno, da so med aktualnimi članicami tega kluba tudi nekatere kandidatke za izstop – kdo ve, morda je med njimi celo Slovenija.) Glavna dilema držav zunaj evroobmočja se zato zastavlja v obliki zoprnega vprašanja, ali naj postanejo subjekt odločanja ali objekt. V vsakem primeru je v tem trenutku vse skupaj še odprto – navsezadnje je še vedno mogoča tudi reinvencija aktualnih evropskih institucij. Seveda pa bi bilo preveč preprosto odgovornost za celotni proces pripisati vnaprej skrbno pripravljeni nemški strategiji, kako si podrediti celotno Evropo. Ali res kdo misli, da je Merklova takšna vizionarka? Veliko bolj verjetno je, da je ta strategija plod nekega zaporedja dogodkov, ki jih ni mogel v resnici nihče predvideti. V nakazani perspektivi so današnje volitve brez dvoma precej nepomembna stvar. Kot je bilo že velikokrat povedano, med Merklovo in Steinbrückom kakih zares nepremostljivih razlik ni. Konec koncev sta v preteklosti že uspešno sodelovala. V skrajni sili bosta torej zdaj spet. Kot kaže, se je po Schröderju stranka SPD odpovedala (neo)keynesianstvu, s tem pa tudi kolikor toliko oprijemljivi alternativi.