O umetnih dilemah in njihovem razreševanju

Po zmagi Hollanda se je namreč nekaj časa zdelo, kot da so se vsa nasprotja v Evropi poenostavila v nasprotje med rastjo, ki jo je poosebljal Hollande, in zategovanjem pasov, pri čemer je nepopustljivo vztrajala Merklova.

No, po Merklovi gre za to, da se pri fiskalni konsolidaciji med rastjo in zategovanjem pasov vzpostavlja tavtološki odnos. Gre za eno in isto stvar, ki je gledana v različnih časovnih okvirih, ali, kot je rekel slovenski premier, za dve plati istega kovanca. Po teoriji se z zmanjšanjem proračunskega primanjkljaja sčasoma zmanjšajo tudi obrestne mere. S to potezo dajejo vlade trgom jasno znamenje, da so spet vredne njihovega zaupanja. Trgi potrebujejo samo še nekaj časa, da se prepričajo, ali mislijo vlade resno, potem pa se slej ko prej spustijo v nove investicijske orgije. Zdi se, da je Merklova sprejela vlogo nekakšne agentke trgov, posrednice med njimi in političnim telesom. Trg je zanjo med drugim instanca, ki učinkovito razgalja resnico delovanja vlad. Problem je v tem, da vlade sicer imajo politično legitimnost, nimajo pa politične moči; trgi imajo moč, nimajo pa politične legitimnosti. (V tem smislu bi bilo zato povsem umestno vprašanje, ali prejema vlada svojo legitimnost od političnega telesa ali od trgov.) Kakorkoli že, trg se v tem kontekstu pojmuje kot nekaj živega, naravnega, organskega, kot nekaj, kar deluje po lastnih zakonih. Torej je najbolje, če se vse skupaj prepusti njihovemu spontanemu delovanju. Ampak to potem pomeni, da je vloga politike zreducirana na servisiranje trgov, ali bolje, na odstranjevanje ovir, ki bi lahko zmotile delovanje tržnih mehanizmov.

Anekdota pravi, da je Colbert (drugi človek Francije Ludvika XIV.) nekoč povabil domov predstavnike trgovcev in jih vprašal, s čim jim lahko pomaga. Le Gendre, najmodrejši med njimi, je odgovoril: "Laissez-nous faire," pustite nas pri miru. In natanko za to tudi gre: če pomeni kriza bolezen trgov, se bodo ti najbolje pozdravili sami. Kot bi rekla Merklova: "Medicus curat, natura sanat," zdravnik zdravi, narava ozdravi. Zdravnik, v tem primeru politika, lahko pomaga s strukturnimi reformami, to je z liberalizacijo in privatizacijo. Vse drugo bodo opravili trgi. Seveda, jasno, za to potrebujejo čas (nerodno je le, ker nihče ne ve natanko, koliko).

Ekonomski modeli tako postavljajo smernice delovanja politike. Sama ekonomija se spreminja v nekakšno kvazifizikalno znanost, ki razkriva skrite zakone trgov. V skladu s tem bi bilo najbrž ustrezneje, če se rast in zategovanje pasov postavita v kavzalni odnos: zategovanje pasov kot vzrok, rast kot posledica. Poanta povedanega je potemtakem ta, da načeloma sploh ne gre za regulacijo trgov, ampak ravno nasprotno, za regulacijo in omejitev delovanja vlad, ki se pri vsaki odgovorni vladi kažeta kot samoregulacija in – omejitev. Če torej drži, kot trdi slovenski premier, da je omenjena dilema uspešno razrešena, potem lahko to pomeni samo to, da je Hollande spoznal svojo zablodo. Če dileme ni več, tudi Nemčija ni več tako osamljena. No, dejstvo je, da je Hollande do zdaj govoril o neki povsem drugi rasti, poleg tega je tudi trge razumel precej drugače. Kakorkoli že, premier je sedel zraven njega. Torej bo že vedel.

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenje uredništva.