O tovarnah za proizvajanje neonacistov

Ali je morda kaj zamudil? Konec koncev, ali ni vsakomur jasno, da v Grčiji protestirajo praktično že otroci, da se po ulicah spopadajo policisti in protestniki, da bo država kmalu dobila nov "sveženj pomoči", itd.? Dobri Evropejci, po definiciji zadržani do anglosaksonskega fetišiziranja (družbenih) pogodb, vendar iz svoje lastne politične Biblije vedo, da je družbeni konflikt pač nekaj, kar politiko dela ne samo možno, ampak tudi nujno. Poenostavljeno povedano: politika ni v svojem bistvu nič drugega kot servis, se pravi javna služba za servisiranje tega konflikta. No, glede na to, da je med bralci kar nekaj "političnih heretikov", morda najprej nekaj besed o "pravi veri". Kot vsakdo ve, je Biblija sestavljena iz stare in nove zaveze – staro zavezo predstavlja tukaj Machiavellijev Vladar, novo pa Razmišljanja o Titu Liviju. Machiavelli je aktualen zato, ker je bil prvi, ki je odprl perspektivo modernega dojemanja politike. Kaj to pomeni? To pomeni, da politično življenje ni več utemeljeno na naravnem redu ali božji volji, marveč na želji, natančneje: konfliktu želja. Na eni strani so želje velikašev, na drugi ljudstva: "V vsakem mestu namreč je najti ta dva različna tokova, in sicer zaradi tega, ker ljudstvo ne mara, da bi mu velikaši ukazovali in ga tlačili, medtem ko žele velikaši ljudstvu ukazovati in ga zatirati." V samem jedru družbe torej vlada razkol, brezno, prepad, črna luknja … Želje ni mogoče nikoli trajno nasititi. Mnogi vidijo v tem patologijo družbe, a običajno gre, ravno obratno, za znamenje njenega zdravja in normalnosti, za način manifestacije njene pluralnosti in odprtosti. Tisto, kar to razklanost drži skupaj, je seveda vsakokratna oblast. Družba, ki se v strogo politični dimenziji razume kot nacija, bi brez instance oblasti zgrmela v omenjeni prepad. Oblast nastopa kot reprezentacija družbe oz. nacije, kot tisto mesto, kjer se ta vidi in vanj projicira svoje želje. Družba, nacija, ljudstvo – vsakdo ve, da so vse to same po sebi nevidne entitete. (Thatcherjeva je bila zato celo prepričana, da ne obstajajo.) Svojo vidnost prejmejo šele s pomočjo svojih reprezentantov, tj. v parlamentu. Demokracija se tako kaže kot politični teater, se pravi, politiki kot igralci uprizarjajo simbolne vloge, s katerimi pa se – in tole je tukaj nadvse pomembno – po definiciji nikoli ne morejo in ne smejo poistovetiti. Med igralcem in vlogo ostaja in mora ostajati nepremostljiv prepad. Vprašanje iz uvoda, ki se zdaj zastavlja, je, ali je v Grčiji kaj drugače. Ali je v Grčiji torej kaj novega? Je. Neonacistična (v tem trenutku še parlamentarna) stranka Zlata zora je očitno začela proces eliminacije v svojem bistvu neodpravljivega družbenega konflikta. Z drugimi besedami: Zlata zora je v konfliktu s samim konfliktom, s čimer odpira perspektivo fizične likvidacije heterogenih elementov etnično čiste Nacije. Cilj je homogena družba, ki bo zaprta sama vase, v kateri potemtakem ne bo več konfliktov in razcepa. Oblast bo prevzela ena stranka, ki bo v figuri Führerja združila njeno realno in simbolno dimenzijo. Skratka, med igralcem in vlogo bo prišlo do popolnega poistovetenja. Znano? Kriza dobiva potemtakem nove, precej zlovešče dimenzije. Zlata zora se je infiltrirala v policijo in druge oblastne strukture, zato se lahko zgodi, da bo v kratkem prišlo celo do novih volitev in nove vladne krize. Morda še bolj zaskrbljujoče je dejstvo, da je stranka tudi mednarodno precej dobro "omrežena". Pred meseci je bilo v Spieglu mogoče prebrati, da je z bavarskimi neonacisti vzpostavila zelo tesne odnose, na katere so postali pozorni tudi pristojni državni organi. V Nürnbergu naj bi že pred enim letom organizirala svojo celico. Grška društva v Nemčji so zato svoje člane pozvala, naj ne nasedajo kakšnim tovrstnim provokacijam. Kot da Nemci ne bi imeli dovolj problemov že z domačimi neonacisti. No, ravno poleti je Verfassungsschutz, urad za zaščito ustavnega reda, v svojem rednem poročilu opozoril na povečano nevarnost desnega ekstremizma. Morda je počasi prišel čas, ko se bo poleg stroškov sanacije bank treba začeti pogovarjati tudi o stroških sanacije same družbe. Teh gotovo ni najlažje finančno ovrednotiti, a vseeno, če se tovrstne težave predolgo akumulirajo, se države spremenijo v tovarne za proizvajanje neonacistov. Saj ne, da bi človek zganjal paniko, ampak res je zoprn spomin na zadnjo podobno krizo in predvsem način njenega reševanja.