O slovenski razvojni viziji

Obsesija z varčevalnimi ukrepi, napeta pogajanja s sindikati, neuspešni poskusi spreminjanja ustave, referendumske grožnje … Vse skupaj pa seveda obvladuje vzdušje brezglavega hitenja in odštevanja dragocenih minut, ki se zapravljajo v brezplodnih debatah. Vsaj vladi je jasno: alternative ni!

Če se vse skupaj abstrahira iz širšega evropskega konteksta, kar je, kot kaže, strategija te vlade, potem je slika res grozna. No, v neki širši perspektivi Slovenija sicer ni ravno med najuspešnejšimi evropskimi državami, a tudi med najbolj problematičnimi ne. Poleg tega se praktično povsod kaže odpor do predlaganih reform, ki se legitimira z mnenji številnih uglednih evropskih in svetovnih ekonomistov, da alternative vendarle obstajajo, skratka, da bi bilo mogoče izbrati tudi kakšno drugo pot. In kot kažejo trenutne politične razmere v Evropi, bo potrebno vsaj še eno leto, da se bo položaj kolikor toliko izkristaliziral.

Vladni reformni predlogi pomenijo potemtakem zgolj eno od mogočih poti, ki vsekakor ni ideološko nevtralna. Čeprav skuša vlada na vsak način povsem politične dileme prikazati kot strokovne in v skladu s tem prostor razcepiti na tiste pametne in one neumne, se ji ta manever najbrž ne bo izšel. Njena glavna pomanjkljivost je v tem, da nima nikakršne dolgoročne vizije.

Iz zadnjih premierjevih govorov se poraja vprašanje, ali je res pravilno identificiral težave. Ali predstavlja javni sektor res glavno težavo pri nadaljnjem razvoju države? Dobro, gotovo je res, da so določene spremembe na tem področju nujne. Konec koncev, tega se je dobro zavedala že prejšnja vlada – žal samo zavedala. Toda kaj pa, če se perspektiva obrne? Kaj pa, če predstavlja v resnici še večjo težavo privatni sektor?

Premier rad govori o tem, kako privatni sektor na trgu dela ne najde ustreznih kadrov, ki bi lahko zagotovili razvojni preboj. Lesne firme iščejo inženirje in drugi tehnični kader, najdejo pa družboslovce in humaniste. Ali je res tako preprosto? Ko se človek pogovarja s t. i. kreativci, dobi neko povsem drugo sliko. Industrijski oblikovalci se neprenehoma pritožujejo, da v podjetjih v večini primerov za njihove usluge sploh niso zainteresirani. Pravzaprav je še huje: v njih vidijo največkrat zgolj nepotreben strošek in tveganje, torej težave. Podobno je z inženirji, ki običajno opravljajo dela, ki bi jih vsaj v teoriji morali tehniki, njihovi predlogi izboljšav pa naletijo pri vodilnih na mnogokrat že kar sovražen odziv.

Ali slovenska podjetja res potrebujejo kreativce? Vsakdanja praksa kaže, da ne – slovenski menedžerji imajo vendar mnogo cenejše, preproste in učinkovitejše rešitve: nižanje stroškov. Če namreč hočeš na trgu uveljaviti nov izdelek, to nekaj stane, obenem pa je skrajno tvegano. (Toda ali ni podjetništvo po definiciji tvegana dejavnost?) Za doseganje konkurenčne prednosti je bolj varno znižati plače zaposlenih. Skratka, žalostno dejstvo – ki se ga vlada ne zaveda, kar je še mnogo bolj žalostno – je, da kreativcu tipa Robert Lešnik lahko uspe v kakšni Nemčiji, ne more pa mu v Sloveniji. Slovenski menedžerji – v večini primerov skrajno nerazgledani in omejeni ljudje – preprosto ne vedo, kaj bi s takimi ljudmi sploh počeli. In to nima nobene nujne in neposredne povezave z javnim sektorjem.

Največji kontrast med premierjevim prvim in zdajšnjim mandatom se kaže v zdajšnji odsotnosti vsakršne dolgoročne vizije. Če so ga v prvem mandatu obsedale megalomanske ideje o svetilnikih, ga zdaj zgolj še varčevanje. Saj bi še šlo, če bi znal predstaviti tisto pokrajino, ki se razpira tam nekje onstran, ampak ... Premier je očitno pomešal mnogo stvari, med drugim tudi to, da je varčevanje smiselno zgolj kot sredstvo, nikoli kot cilj.

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenje uredništva.