O slovenski kulturi in vrednotah

Nezgrešljivo novorevijaški naslov je impliciral, da se je slovenska kultura znašla sredi nihilističnega procesa razpadanja vrednot. Ta nadvse dramatični proces naj bi potekal že vsaj 20 let in očitno še vedno ni prispel do svojega konca. Se pravi, vrednote še niso povsem razpadle, proces razpadanja je tako rekoč šele na pol poti in ta dalje. Namen takšnih srečanj je potemtakem tudi ali pa predvsem v tem, da se omenjeni proces ustavi ali vsaj upočasni. (Nekoliko presenetljivo je bilo le to, da se ni nihče v stari maniri vprašal, ali so vrednote vrednote zato, ker veljajo, ali veljajo zato, ker so vrednote – najbrž je bilo premalo časa.) No, verjetno bi se dalo vzpostaviti tudi nekoliko drugačno perspektivo, bližjo mlajšim udeležencem, namreč da se je s protestnim gibanjem šele začel proces uveljavljanja vrednot, s pomočjo katerih se politiki postavlja neki okvir delovanja, ki ga v prihodnosti ne bo mogla več nekaznovano prestopati. V skladu s to logiko bo treba vrednote, ki bodo imele normativno vrednost, šele uveljaviti. Ampak te interpretacije seniorji, razumljivo, ne bodo sprejeli. (V tem kontekstu je bil pravzaprav še najbolj zanimiv Luka Mesec s svojo "špilferderbersko" neomarksistično razlago. Eden od redkih, ki je bil sposoben misliti sistemsko.) O omenjeni tematiki se je v krogu Nove revije zelo veliko razpravljalo v 90., kar seveda ni naključje, kajti veliko starejših kulturnikov in intelektualcev prihaja ravno iz tega kroga, na primer Taufer, Hribarjeva (ta je pred časom tudi edina javno priznala soodgovornost za stanje v družbi), Bučar in tako dalje. No, slišati ni bilo mogoče nič posebno novega in izvirnega, zato je najbrž marsikdo ob njihovih modrovanjih precej zehal. Pravzaprav človek težko razume novinarje, ki so se spravili na nič hudega slutečega Bučarja in pričakovali kakšno poglobljeno analizo aktualnega dogajanja. Takšne gospode pač vljudno povprašaš o zdravju – in to je to. Vsak resen novinar vendar ve, da so za resne politične komentarje bolj pristojni otroci v kakšnem ljubljanskem vrtcu. Mimogrede, zelo zanimivo pri vsem skupaj je, da se je tudi zloglasni Zbor za republiko rodil v krogu Nove revije. To z drugimi besedami pomeni, da se seniorski del razpravljavcev z ljubitelji korupcije zelo dobro pozna. Kot pomembni akterji osamosvojitve države so bili včasih celo somišljeniki. (Jasno, zelo hvaležna tema, na katero je treba nemudoma opozoriti teoretike zarot: ali ni že čas za izvirnost? Se pravi, ali ni že čas, da komuniste zamenja kakšna novorevijaška prostozidarska loža, ki je prodrla v vse pore družbenega telesa in zdaj … Bralec bo moral priznati, da bi se dalo z vsaj malce domišljije iz tega napraviti marsikaj.) Kakorkoli že, ravno seniorji so postregli tudi z največjimi neslanostmi. Med te brez dvoma spada izjava Hribarjeve: "Desna politična opcija je pravi in edini naslednik boljševizma." Taktično povsem nezrela, poleg tega pa tudi absolutno nedostojna in neodgovorna izjava! Ali morda gospa že tako slabo vidi, da ni sposobna prepoznati, kdo natanko predstavlja to opcijo? Z drugimi besedami: ali predstavljata desno opcijo zgolj in izključno SDS in NSi? Ali ni na desnici res nikogar, ki bi se na primer distanciral od blodenj Zbora za republiko? (Vprašanja so seveda retorična.) Žalostno, kajti ravno omenjena gospa tako rada govori o izključevanju in ustvarjanju sovražnikov. Dejstvo je, da desnica nikakor ni naključni, pač pa ravno nujni integralni del političnega prostora v vsaki zdravi demokraciji. Politično telo brez desnice je kakor ženska brez celulita, torej privlačna kvečjemu za levičarske perverzneže. Skratka, brez desnice ni mogoče ustvariti prostora, v katerem bo politika v pravem pomenu besede šele postala mogoča. Vsekakor bo bolj produktivno, če bodo v prihodnje take tribune pripravljali juniorji. Morda delavci in pankerji z Metelkove, ki so tudi mnogo bolj zanimivi in intelektualno razburljivi. Seniorji lahko v najboljšem primeru očitno ponudijo le dolgčas.