O razliki med izraelskimi in ameriškimi interesi

Ravno Iran je tvoril tisto skupno temo, ki je povezovala omenjene dogodke v neko celoto. Medtem ko so republikanski predsedniški kandidati v svojih nastopih kar tekmovali v vojni retoriki, s čimer so se kajpada sijajno vklopili v vzdušje judovskega lobija, je Obama po eni strani absolutno potrdil zavezanost ZDA izraelski varnosti, vendar pa po drugi strani jasno povedal, da vojna ne pride v poštev. (Vsaj v tem trenutku še ne.)

Obamove besede različni komentatorji sicer razlagajo različno, ampak na torkovi tiskovni konferenci je bilo mogoče najti dovolj opornih točk za trditev, da uradni Washington vendarle priznava razliko med ameriškimi in izraelskimi interesi, razliko, ki je niti republikanski predsedniški kandidati, niti Netanjahu, niti judovski lobiji kljub vsemu niso uspeli povsem zabrisati.

Glavni poudarek Obamovega nedeljskega govora na konferenci AIPAC-a je bilo priznanje Izraelove suverene pravice do samoobrambe. "Nobena izraelska vlada ne more tolerirati jedrskega orožja v rokah režima, ki zanika holokavst, ki Izraelu grozi, da ga bo izbrisal z zemljevida, ki podpira teroristične skupine, katerih cilj je uničenje Izraela." Skratka, Izrael pri morebitnem napadu na Iran ne potrebuje ameriškega soglasja ali celo dovoljenja. (Obamove besede evocirajo nekaj tako samoumevnega, da je že dejstvo, da so bile sploh izrečene, samo po sebi dovolj pomenljivo.)

Glavni poudarek na torkovi tiskovni konferenci je bil pomaknjen proti kritiki vojne retorike republikanskih predsedniških kandidatov. V njeni luči izpadejo Romney, Gingrich in Santorum kot majhni in neodgovorni otroci, ki v bistvu ne vedo, o čem sploh govorijo. Obama je mojstrsko impliciral dejstvo, da vojne ne bodo plačal niti Romney, niti Gringrich, niti Santorum, niti Netanjahu, niti AIPAC, pač pa navadni ameriški državljani. Pravzaprav se človek ob tem nujno vpraša, ali gospodje res mislijo to, kar govorijo, se pravi, ali bi sami na Obamovem stolčku nadaljevali z neskončno lahkostjo začenjanja vojn? Ali pa zgolj govorijo nekaj, o čemer so prepričani oziroma vsaj sumijo, da se lepo sliši? Gre namreč za to, da si človek težko predstavlja ameriškega predsednika, ki bi se v tako kočljivi gospodarski situaciji, ko so cene bencina že tako in tako nekje na zgodovinskih vrhovih in se o dolgovih države raje več niti ne pogovarjajo, upal spustiti v takšno avanturo.

Kakorkoli že, Netanjahu ima zdaj v bistvu dve možnosti: ali napade Iran sam ali pa ga ne napade. Če ga napade, tvega, da bo zakuhal takšno godljo, ki je niti slučajno ne bo mogel požreti sam. Ko se bodo ljudje v polni meri soočili s posledicami njegovega dejanja, se zna tudi zgoditi, da bodo ob tem radikalno spremenili svoj pogled na izraelsko državo. (Mimogrede: ko so prejšnji mesec na CNN objavili rezultate mednarodne ankete, je samo 17 odstotkov vprašanih podpiralo ameriško vojaško posredovanje, 60 odstotkov se jih je zadovoljilo z diplomatskimi ali ekonomskimi ukrepi, 22 odstotkov pa ni videlo potrebe po kakršnihkoli ukrepih. Ampak seveda, obstajajo tudi raziskave, ki kažejo popolnoma drugačno sliko.) Lahko se celo zgodi, da si bo na kakšni ameriški bencinski črpalki kakšen fanatični privrženec republikancev zaželel Izrael izbrisati z zemljevida. V vsakem primeru bo razlika med ameriškimi in izraelskimi interesi hitro postala vidna vsem. Se pa lahko Netanjahu tolaži vsaj z nečim: Palestinci naenkrat ne zanimajo nikogar več. Če je bil to njegov cilj, potem je treba človeka kajpada razglasiti za genija.