O odsotnosti neke debate

Prejšnji teden se je tako Barroso javno zavzel za uvedbo evrskih obveznic. Merklova ni izgubljala časa in je pobudo takoj samozavestno zavrnila. In čeprav jo Sarkozy v javnosti podpira, v francoskih medijih opozarjajo, da se pojavljajo vse večje razpoke tudi na tej relaciji. Vse več ljudi se boji, da bo nemška operacija na koncu morda res uspela, a bo pacient pri tem umrl.

Priznati je treba, da postajajo vse te debate že prav po nemško dolgočasne. No, če bi bile samo dolgočasne, bi bilo še dobro, težava je v tem, da so tudi dokaj neproduktivne, ker se ukvarjajo samo s simptomi, medtem ko sama stvar ostaja nedotaknjena. Prava debata je v javnosti zaradi tega v glavnem odsotna. Večja disciplina je morda res nujen, ne pa tudi zadosten pogoj.

Včasih se tudi na slovenski politični sceni pojavi kdo, ki vidi bolje in dlje. V predzadnji Delovi Sobotni prilogi je tako Žiga Turk načel problem, s katerim bi se morala mnogo aktivneje ukvarjati vsa Evropa, namreč, kako se spopasti s pomanjkanjem dela. Turk lucidno ugotavlja, da ne gre za ciklično, marveč strukturno krizo. Gre za to, da je sodobna avtomatizacija proizvodnje privedla do "spremembe gospodarske paradigme", zaradi česar se ustvarja trajni presežek delovne sile. Na kratko: "Nekoč je 95 odstotkov ljudi pridelovalo hrano, da bi bilo sto odstotkov sitih. Danes hrano prideluje nekaj odstotkov ljudi. V prihodnosti bo vse industrijske izdelke naredilo nekaj odstotkov ljudi."

Pri tem izpostavi pet politično-ekonomskih strategij iskanja rešitev: 1. ludistična (skrajša se delovni čas, tolerira daljši študij in zgodnje upokojevanje), 2. nezmerno levičarska (ustvarjanje dela zaradi dela), 3. zmerno levičarska (redistribucija bogastva), 4. podjetno desničarska (dela se stvari, ki jih je kdo pripravljen plačati) in 5. ustvarjalno desničarska (ustvarjanje novih potreb). Sam se zavzema za zadnjo, kar podkrepi z naslednjim argumentom: "Ustvarjanje novih potreb, realnih ali navideznih, je tisto, kar žene gospodarski razvoj. […] Celotna zgodovina civilizacije je izumljanje stvari, ki jih v bistvu ne potrebujemo."

Kakšen dlakocepec bi mu pri tem morda lahko očital pretirano poenostavljanje, ampak večina bralcev pač razume, da se je zaradi omejitev, ki mu jih postavlja medij, prisiljen zatekati v poenostavitve, posplošitve in karikiranja. Bolj zbode v oči odsotnost kritike pri desničarskih strategijah. Pri tem seveda ni problematična kritika prvih treh, namreč kritika, katere izhodišča so javnosti dovolj dobro znana. Turkovi ugovori so legitimni in levica je na njih dolžna odgovoriti.

Problematična je odsotnost tovrstne kritike pri zadnjih dveh strategijah, odsotnost, ki bržkone ni naključna. Gre za to, da izostane sam predmet kritike. Nasploh se zdi, kot da gre za slepo pego desnice, ki se kaže v odsotnosti resnega iskanja tovrstnih rešitev, v prepričanju, da se bo vse skupaj rešilo z golo gospodarsko rastjo, kar kaže na podcenjevanje socialne problematike. (Ve se tudi, da to podcenjevanje ni od včeraj, treba se je samo spomniti, da je bila ravno v času vladavine Turkove stranke zaradi tega uspešno blokirana večina napovedanih reform.) Ampak zdi se, da se Turk tega manka vendarle zaveda, saj predlaga nekakšen politični eklekticizem: "Kriza, v kateri smo, nam govori, da ne smemo biti izbirčni. Da moramo Slovenci v razvojne politike vključiti vse, kar ni izrazito neumno, torej odgovore zmerne levice ter podjetne in ustvarjalne desnice." (Sliši se skoraj kot formula za sestavljanje bodoče koalicije.)

Ni nujno, da se človek s Turkovimi kritikami in predlogi strinja, vendar pa je treba priznati, da je eden redkih, ki je uspel izpostaviti ključni del ne samo slovenskega, ampak kar globalnega problema. Uganka ostaja samo, kaj mu v resnici pomeni "nova ekonomija", ki da je še vedno ekonomija. Ali hoče povedati, da sta obe glavni ekonomski paradigmi v bistvu spodleteli? In da sta ravno v tej spodletelosti osupljivo komplementarni?