O Janezu Janši, PEN-u in baronu Münchhausnu

Zdaj kaže povsem drugače. Pri PEN-u so se očitno odločili, da to ni dobra ideja, se pravi, da brez Janeza Janše v slovenski politiki pač ne gre. Poleg tega se zdi, da daje Janez Janša obstoju takšnih organizacij smisel in brez njega jim živeti ni.

Govoriti o Janezu Janši je pravzaprav vedno nekoliko tvegano početje, kajti to v bistvu pomeni govoriti o napol mitičnem bitju, ki se na eni strani pojavlja kot inkarnacija princa teme, na drugi strani pa kot drugi najpomembnejši Slovenec vseh časov. Iz katerih virov se mitologija pri tem napaja, seveda ni težko ugotoviti.

Vsekakor se je treba vedno zavedati, da je politični vzpon Janeza Janše povsem prepleten s stranko LDS. Bog ve, kakšna bi bila danes slovenska politika, če bi Janša v tistih davnih časih prišel na čelo ZSMS. Brez dvoma izhaja vsaj del zamer ravno iz zakulisnih iger, v katerih je bil takrat izigran. Kakorkoli že, potem ko se zgodba ni razpletla po njegovih željah, je bilo treba najti novo stranko, jo preoblikovati po lastnih željah in potrebah ter … Ter čakati. Zelo dolgo in potrpežljivo čakati.

Stranka SDS je bila praktično cela devetdeseta popolnoma v senci takrat prevladujoče LDS. Njen vzpon se je začel z notranjim razkrojem LDS. Lahko bi se reklo, da je SDS svojo moč črpala iz korupcije liberalcev in na ta način na koncu celo zmagala na volitvah. Korupcija je vsekakor milje, v katerem se počuti najbolj doma in kjer najbolje uspeva. To je zelo dobro vedel in tudi priznal Gregor Golobič: ni šlo toliko za zmago SDS kot poraz LDS – pri čemer ne gre pozabiti, da je bila to tudi edina volilna zmaga Janeza Janše. SDS je bila kakor slika Doriana Graya: postajala je toliko lepša, kolikor bolj se je pačila podoba LDS.

Aroganca liberalcev je bila na koncu neznosna, saj so v nekem trenutku naokoli celo veselo razlagali, kako Slovenija v bistvu nima dovolj sposobnih ljudi za alternativno vlado, kako Slovenija premore zgolj eno politično elito in pol itd. No, državljani so mislili drugače in stranki pokazali hrbet. Ampak zanimivo, Janez Janša je to slabo šalo vzel smrtno resno. Začela se je politika uravnoteževanja, kar je v praksi pomenilo nadaljevanje plenjenja države, seveda z drugimi plenilci. Skratka, Janez Janša je nadaljeval natanko tisto politiko, ki je bila na volitvah odločno zavrnjena.

Naslednjo priložnost je dobil Borut Pahor, a svoji nalogi na žalost ni bil kos. Volivci so potem poskusili z Zoranom Jankovićem – in se spet ušteli. Še nekaj volitev in prostor se bo počasi počistil.

Tisto, kar Janeza Janšo vseskozi odločilno opredeljuje, je brez dvoma njegov trpeči mučeniški izraz: on se nesebično žrtvuje za državo, komunisti in udbovci pa mu mečejo polena pod noge … Udbovci so pri tem seveda vsi tisti, za katere so v raziskovalnih laboratorijih SDS to dokazali. Tako se je pred leti na tem seznamu znašel celo Lojze Peterle. Nekateri v to verjamejo, drugi pa … No, dejstvo je, da se bo vsak pameten človek veliko prej pustil prepričati o resničnosti zgodb znamenitega barona Münchhausna. Baron vsaj ni lagal.

Najboljše za državo v tem trenutku bi bilo, če bi se Janezu Janši ponudila pot za časten odhod. (Za vse nepravilnosti je kajpada pristojno sodišče.) Z drugimi besedami: treba mu je pustiti, da izgine v močvirju, v katerega je zabredel sam. Toda ne, slovenski pisatelji s Tauferjem na čelu so nadvse bistroumno ugotovili, da se nekdanji premier pač ne more rešiti tako kot omenjeni baron, zato ga zdaj iz močvirja vlečejo sami. In njegova malodane kristomorfna figura se s tem samo še utrjuje.

Če bi Janeza Janšo iz PEN-a izključili v tistem trenutku, ko je bil še premier, bi to nekako še šlo. Toda zdaj!!!

Žal so slovenski pisatelji s to potezo državljane obsodili na neskončno uprizarjanje Janševega pasijona po Venu Tauferju. Zdaj v bistvu ostaja nerešena samo še ena uganka: ali so ti pisatelji samo tako neumni, da človek že težko verjame, ali pa gre za pokvarjenost brez primere.