Novi obrazi stari triki

Že kar nekaj let – vse od nastanka stranke Zares – vlada na Slovenskem nekakšna obsesija z ustvarjanjem "nove politike". In kot po pravilu jo ustvarjajo ljudje, ki se vse prej kot novi. Začelo se je z Golobičem in svoj vrh doseglo z Jankovićem in Virantom pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami. A vselej se je takšna politika, ki se je deklarirala kot drugačna, boljša in pravičnejša, kmalu sprevrgla v svoje nasprotje. In postala karikatura tistega, na kar se je sklicevala: Golobičeve "modrosti", Virantove "poštenosti" in Jankovićevega "čuta za malega človeka". Pa saj ni mogla biti veliko drugačna, ker pač njeni protagonisti izvirajo iz istega političnega gnezda kot drugi. Tudi nedavni izbruh t. i. "vstajništva" je s seboj prinesel zahteve po "očiščenju" politike, kar posledično predpostavlja prihod novih ljudi na politično sceno. Čeprav imajo številni od teh, ki se zdaj ponujajo kot takšni, dolgo zgodovino političnega udejstvovanja – praviloma v okviru tistih strank, ki so jih zadnje volitve odplaknile na politično obrobje. To velja tudi ali predvsem za glavno novonastajajočo zvezdo slovenske politike Igorja Šoltesa. "Osrednji" mediji ga intenzivno oglašujejo že vse od takrat, ko se mu je iztekel mandat predsednika računskega sodišča. Tako se vrstijo intervjuji z njim, v katerih razlaga svoje poglede na stanje v politiki in družbi ter razglaša svojo "poklicanost" za to, da aktivno poseže v politično dogajanje. Pred kratkim pa je neposredno oznanil ustanovitev nove politične stranke, ki "naj ne bi bila ideološka". Se pravi, da Šoltes očitno meri na glasove sredinskih volivcev. Pri čemer je povsem jasno, da pri njem ne gre za nikakršno "tabulo raso", ampak za človeka, ki so po svojem političnem (nekdanji funkcionar LDS) in družinskem pedigreju (vnuk Edvarda Kardelja) uvršča v trdo jedro tranzicijske levice. In ne samo to, tudi v svojih idejah v ničemer ne odstopa do glavnega toka te politične opcije. To, da se nekdo razglaša za neideološkega, hkrati pa udriha čez "neoliberalizem", kar je klišejska levičarska poza, je prvovrstno sprenevedanje. Pri ustanavljanju "Šoltesove" stranke gre torej za še en poskus politične mimikrije, katere režiserji so tisti, s katerimi dotični tako rad poseda po raznih slaščičarnah, športnih prireditvah in partizanskih proslavah. Uspeh tega projekta bo odvisen od tega, ali bo njegovim protagonistom uspelo prikriti resnične politične povezave in motive, ki se skrivajo za njim. Pri tem ne bodo imeli lahkega dela. Čeprav bodo še naprej imeli zelo močno podporo osrednjih medijev.