Nova podoba banke

Včasih iščem nekaj novega in padem v klešče trgovcu, ki se loti iskanja moje mehke točke z govoričenjem o športni eleganci. Ta skovanka, prototip slabega okusa, me asociira na lik, ki v petek in svetek guli obleko in kravato, v soboto pa si obleče ponesrečene tovarniško sprane kavbojke s previsokim pasom in Nike tekaške copate, s katerimi se ne da preteči niti dveh kilometrov.

Podmena trgovca je, da sem neumen oziroma da sem pripravljen sprejeti njegovo psihološko podcenjevanje. Če mu odgovorim, da je športna eleganca bedasta, se bo on naredil bedastega (češ, da ne razume) oziroma mi bo poskušal podtakniti občutek, da sem bedast jaz, ker ne razumem, da spadam v kategorijo športne elegance. Tipična lose-lose situacija, v kateri ti krvnik omogoči izbiro med ustrelitvijo, obešenjem in cvrtjem na električnem stolu. Pred časom sem med iskanjem najugodnejše kreditne ponudbe padel v klešče nekemu bančniku. Bilo je vroče, pa ni ponudil kozarca vode. Po desetih sekundah si je razrahljal kravato, po petih stavkih me je tikal, na koncu informativnega pogovora pa si je že športno privoščil eleganten izraz "zajebani časi". Njegova ponudba je bila v bistvu slabša od tiste v moji matični banki, nesmiselno bi bilo izbrati ustrelitev namesto obešenja in tako sem pristal v naročju moje stare dobre banke. Pri notarju smo podpisali goro izvodov pogodbe, na koncu pa je damica v kostimčku na mizo prinesla kozarec penine zame, za notarja in za pravnika banke. Namesto zdravice sem zajamral nekaj v slogu "No, pa sem pečen do penzije" in pravnik banke, očitno gospod z ugledno kilometrino podpisovanja in nazdravljanja, oblečen v vznemirljivo nevpadljivo sivo obleko, je rutinirano dvignil kozarec in dejal: "Pomislite, kako dolgočasno bi bilo življenje brez kreditov!" Kako lepo ciničen preboj formalnosti, on v ponošeni obleki, jaz v oguljenih kavbojkah, oba na istem čolnu.

Nazadnje sem dobil obvestilo o blokadi bančne kartice zaradi skimming naprave na bankomatu, na katerem sem dvignil gotovino (to se mi je zgodilo že drugič v zadnjem letu). Moral sem k osebni bančnici po novo kartico. Sedel sem v njeni pisarni, nekaj je bilo drugače. Bolj urejeno, strogo, formalno. "Kje je risba vašega sina," sem jo vprašal. Na steni ni bilo več pisane gusarske ladje, polne domišljije in dogajanja. Morala jo je umakniti, zaradi nove celostne podobe banke.

Nova celostna podoba banke je velik projekt. Nekoč sem prelistal nekaj sto strani debel vodič po novi celostni podobi banke z natančno predpisanimi protokoli, kdaj sme katera od izbranih barv zamenjati drugo izbrano barvo, v katerih primerih je poševni tisk v pismu bančnika dopusten in v katerih obvezen, katera največja velikost črke je še dovoljena v prospektu in podobne modrosti. Posel, vreden milijone. Zaradi tovrstne marketinške znanosti se je morala s stene bančnice umakniti otroška risba, edina zanimiva stvar, ki je skrajšala čakanje na novo kartico, podpis pogodbe in podobne dolgočasne formalnosti.

Logika banke ni le čudna, ampak tudi rahlo perverzna. Risbe otrok bančnih uslužbenk so nezaželene, v železnem oglasnem repertoarju banke pa kraljujejo veliko bolj infantilne, neprepričljive in moteče reklamne podobe otrok. S takšnimi oglasi me banka nagovarja na enak način kot trgovec, ki me posiljuje s športno eleganco. In namesto, da me učinkovito zavaruje pred skimmingom, mi ponuja votlo varnost resne pisarne.

Sploh pa je ob Pirovi grški zmagi evropskih bankirjev reševanje bančne situacije z novo celostno podobo infantilna taktika. Prava športna eleganca.

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenje uredništva.