Nov dinozaver v jurskem vrtu

Osnovno vodilo je takšno: dinozavrski zabaviščni park, ki spominja na priljubljene tematske parke z živalskimi atrakcijami, kot je denimo Seaworld v San Diegu ali pa Orlandu, že deset let nemoteno posluje na isti lokaciji, kjer se je vse skupaj začelo (Isla Nublar). Beleži pa zmanjševanje obiska. Zato si je menedžment omislil novo atrakcijo: genetsko modificiranega dinozavra, ki je še večji in strašnejši od tiranozavra. To bo pritegnilo nove obiskovalce, si mislijo, ob tem pa se ne zavedajo prav dobro, kakšno pošast so ustvarili. Po nekaj napakah se umetno sintetizirani mega dinozaver znajde na prostosti. Dirka za življenja obiskovalcev se lahko začne.

Četrt stoletja pozneje Boste šli gledat ta novi film o dinozavrih? Morda s svojimi otroki in z malo nostalgije na čas, ko je leta 1993 prišel v kino prvi Jurski park? Ja, to so bili časi. Pisatelj Michael Crichton (1942–2008), prvak tehnotrilerja, mnogi njegovi romani so prevedeni tudi v slovenščino, je že konec osemdesetih let začel razvijati idejo o zabaviščnem parku, kjer so si zadali ultimativni projekt: oživitev dinozavrov in poustvaritev njihovega življenjskega okolja. Ko je za to izvedel Steven Spielberg, je hitro dosegel, da so še pred izidom romana konec leta 1990 odkupili filmske pravice zanj. Tri leta pozneje je filmski Jurski park prišel v kino in dal Spielbergovi filmski karieri nov pospešek.

Film je postal nova definicija filmske uspešnice, ki sloni na izjemnih posebnih učinkih, na blagajnah po svetu pa je kot prvi pobral več kot milijardo dolarjev, s čimer je filmski industriji pokazal pot v povsem novo finančno dimenzijo. Ljudje so namreč v kino trumoma drveli gledat, kako so videti "živi dinozavri", ki so jih filmski ustvarjalci rekreirali s pomočjo animatroničnih in digitalnih učinkov. Leta 1997 je sledil drugi del Izgubljeni svet, ki je tudi temeljil na romanesknem nadaljevanju in ga je ponovno zrežiral Spielberg. Štiri leta pozneje potem še tretji del v režiji Joeja Johnstona. Štirinajst let po tretjem delu zdaj prihaja v kino nov dinozavrski film. Nova zgodba starih filmov.

Nove zgodbe starih filmov Pred mesecem dni smo na platnih lahko videli novega Pobesnelega Maxa, zdaj je v kinu novi Jurski svet, čez nekaj tednov bo novi Terminator, malce pozneje nova Misija: Nemogoče, jeseni pa nova Vojna zvezd (da o novem Bondu ne govorimo). Kaj druži vse te filme? Vojna zvezd in Pobesneli Max sta namreč proizvoda sedemdesetih let, Terminator je iz osemdesetih let, dinozavri in nemogoča misija pa sta nastala v devetdesetih letih. V času od svojega nastanka so postali skoraj arhetipski del sodobne popularne kulture. Skupna točka vseh teh filmov oziroma filmskih konceptov je, da jih je njihovim stvariteljem, bodisi Georgeu Lucasu (Vojna zvezd), Georgeu Millerju (Pobesneli Max), Jamesu Cameronu (Terminator), Stevenu Spielbergu (dinozavri) ali pa Tomu Cruisu (Misija: Nemogoče), uspelo potegniti tudi v naslednjo generacijo gledalcev. To do zdaj ni bila ravno praksa. Seveda, James Bond je bil klasičen primer producentsko zastavljene neskončne filmske nadaljevanke, ki je ves čas eksperimentirala z različnimi režiserji in različnimi glavnimi igralci ter ji je uspelo preživeti kar pol stoletja. A to je bila bolj izjema kot pravilo. Pravilo je bilo, da so se filmske serije na določeni točki pač izpele in svojo končno destinacijo našle v kinoteki in filmskih arhivih. To pravilo se je nekje na prehodu v tretje tisočletje počasi začelo spreminjati. Začelo se je brskati po arhivih in razmišljati o tem, katere že upodobljene filmske zgodbe se lahko spet posname in oživi z novo filmsko tehnologijo.

Očetje in sinovi Mumija iz leta 1999 je bila zanimiv primer ponovne splavitve že stare filmske nadaljevanke, ki je potem dobila kar nekaj nadaljevanj (nova se že pripravljajo). Tistega leta je vzletela tudi druga trilogija Vojne zvezd. Ta je v kino že potegnila starše, ki so gledali osnovno trilogijo, ti pa so s seboj vzeli tudi svoje otroke. Vojna zvezd je iz znanstvenofantastičnega postala družinski film. Ta logika zdaj postaja trend. Tisti, ki so bili pri prvem Jurskem parku stari okoli 20 let in so bili osnovno ciljno občinstvo za ta film, so zdaj skoraj četrt stoletja starejši. Mnogi imajo že najstniške otroke – ciljno skupino za Jurski svet. Hollywoodu je s tem uspel spektakularen podvig. Filmske zgodbe, ki jih je ponujal generaciji, rojeni v šestdesetih in sedemdesetih letih, mu je zdaj uspelo prepakirati in na novo ponuditi generaciji, ki je bila rojena ob koncu drugega in v začetku tretjega tisočletja – ob tem pa v kino vabi še njihove starše. Družinski obisk Jurskega sveta je zagotovljen.

Režiserske legende in mladi upi Zgodilo pa se je še nekaj. Režiserji, ki so (so)ustvarili t. i. novi Hollywood oziroma vsaj njegov najbolj komercialni del (Lucas, Spielberg, Cameron itn.), so zdaj v snemanje svojih filmskih zgodb (v različnih vlogah, od producentske naprej) potegnili novo generacijo ameriških in drugih filmskih režiserjev ter jim s tem praktično preprečili možnost samostojnega razvoja in ustvarjanja. Mlad, talentiran in propulziven filmski režiser ima danes v Hollywoodu največ možnosti za večji preboj s tem, da po tuji viziji posname kako od obstoječih filmskih nadaljevank ali pa kakšno stripovsko adaptacijo. Ni ravno ustvarjalni vrhunec. Pred nekaj desetletji je imel čisto drugačne možnosti – veliko laže si je zgradil ime in kariero z lastnimi izvirnimi projekti in avtorsko vizijo. Ta je dandanes rezervirana samo za še res redke. Mladi režiserji so torej nekakšni prekarci za režiserske legende, ki so v svojem sedlu že tudi po 40 let (denimo Spielberg).

Kaj preostane gledalcem? Za mlado generacijo najbrž ni dileme – gotovo si bo želela ogledati nove zgodbe starih filmov. Drugo pa je, kaj bodo naredili tisti, ki so jim izvirne zgodbe predstavljale filme njihove mladosti. Lahko zamahnejo z roko in rečejo – ah, saj vse to pa že poznam, me več ne zanima, kino tako ni več v trendu kot takrat, ko sem bil sam mlad – prvi Jurski park je v Sloveniji v kinu denimo videlo več kot 150 tisoč gledalcev. Lahko pa se skupaj s svojimi otroki podajo v temo kinodvoran in sami preverijo: kako dobro je tokrat opravljeno delo filmskih ustvarjalcev; kakšne ideje prinašajo novi filmi, če jih; kako spretno so vključili aluzije na izvirne filme, če so jih; koliko so se v tem času še izboljšali posebni učinki; kako odražajo sodobno družbo, če sploh jo ipd. Potem o vsem tem podebatirajo s svojim naraščajem in jim mimogrede dajo še lekcijo iz filmske, kulturne in še kakšne druge zgodovine. Mi smo se odločili za drugo možnost.