Sobota, 22. 7. 2023, 22.51
9 mesecev
Nina Gaspari: Dragi moški, odidite iz naših spalnic!
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
6,22
Ženske imamo dovolj. Dovolj nenehnih pojasnjevanj življenjskih odločitev. Dovolj posegov v naše odločitve. Dovolj uokvirjanj po merah tradicionalne družbe, v kateri že dolgo ne živimo več. Medtem ko se zadnja desetletja ženskam svet širi, so moški vse bolj izolirani, brez jasnih ciljev in vloge, ki naj bi jo imeli v družbi. Je morda prišel čas, da kot družba pozornost z žensk usmerimo na moške?
Pred nekaj leti sem v enem od ljubljanskih fitnesov srečala gimnazijskega sošolca, s katerim se nisva videla od konca srednje šole. Skoraj dvajset let kasneje sva se zapletla v pogovor in v nekaj minutah obdelala vse ključne teme.
Čeprav sva štiri leta praktično vsak dan preživela v istem prostoru, sva bila ob vnovičnem srečanju neznanca. Zato me je njegovo hitropotezno vprašanje: "Si poročena, imaš otroke?" nekoliko presenetilo. Nasmejano sem mu odgovorila z: "Ne in ne."
Vrnil mi je nasmeh in dodal: "Bo treba pohiteti, saj veš, tiktak."
Nevajena takšnih vprašanj in posegov v svojo zasebnost sem ostala odprtih ust.
Kako je mogoče, da si oseba, katere priimek sem v dvajsetih letih, ki so vmes pretekla, pozabila, tako preprosto prilasti postavljanje intimnih vprašanj? Še več, dovoli si tudi predajati nasvete, ki posegajo v moj način življenja.
Pogovor sva hitro končala in do začetka vadbene ure sva vsak na svoji strani čakalnice zrla v prazno.
Neskončna lahkotnost vdiranja v intimo
Na srečanje s sošolcem sem se spomnila, ko sem pred dnevi spremljala vnovično besedno vojno med nekdanjim predsednikom vlade in direktorico Inštituta 8. marec.
Ta se je namreč na provokacijo "Koliko otrok pa imate pri 30+ letih?" odzvala z odgovorom, da si "takšne pritiske na ženske privoščijo gospodje v pozni jeseni življenja, ki zasedajo pozicije moči".
Reakcija na odziv je bila pričakovana. Celoten družbeni diskurz se je hitro osredotočil na vprašanje, kako si mlada ženska dovoli starejšemu moškemu, ki bo letos dopolnil 65 let, reči, da je v jeseni svojega življenja.
O "jeseni življenja" bi se seveda dalo razpravljati, in čeprav se z besedami ne strinjam, mislim, da smo v tem primeru hitro spregledali pomembnejši podton tega besednega spopada.
Kako preprosto in sprejemljivo se v naši družbi zdi lahkotno poseganje v intimne odločitve žensk. Kako z lahkoto se z opazkami, ki jih ženske vsakodnevno poslušamo, prikazujejo družbene norme in pričakovanja. In predvsem, zakaj podobnih vprašanj ne dobivajo tudi moški?
Moški in ženski družbeni standardi
Tako kot moj gimnazijski sošolec ob nasvetu, da moja ura tiktaka, seveda ni pomislil, da življenjska ura obema teče z enako hitrostjo, tudi nekdanji predsednik vlade ob svojih izjavah ne pomisli, da je na drugi strani lahko oseba, ki otrok ne more imeti.
Pa to niti ni ključna težava.
Ob opazovanju tega primera sem se začela spraševati, kakšen je de facto utrip naše družbe. Kako globoko so zakoreninjeni tradicionalni pogledi na to, kje naj bi v določenem življenjskem obdobju bila ženska in moški ter kakšne vloge naj bi pri tem igrala.
V iskanju odgovora
Ker se zavedam, da živim v svojem mehurčku urbane ženske brez otrok, sem šla v akcijo iskanja žensk, ki prihajajo iz drugačnih okolij.
Pri njih sem želela preveriti, ali moja teza, da še vedno živimo z izrazito tradicionalnimi pogledi na to, kako naj bi potekalo življenje ženske, drži. Želela sem tudi ugotoviti, ali podobni "standardi" veljajo tudi za moške v njihovih življenjih in kako se pričakovanja družine in naše širše okolice razlikujejo.
Našla sem sedem žensk in z njimi za zadnjo epizodo podkasta Lovim ravnotežje posnela pogovor o tem, kako (ne)tradicionalno se počutijo kot ženske v Sloveniji leta 2023.
Zakoreninjena pričakovanja do žensk, ohlapne meje za moške
Če si priznamo ali ne, se večina od nas vsakodnevno spopada z zakoreninjenimi pogledi na vlogo ženske v družbi. To so potrdile tudi moje sogovornice.
Ženske smo se sprijaznile s tem, da se nenehno spopadamo z iskanjem odgovorov, pojasnil in razlag, zakaj smo sprejele določene življenjske odločitve. Pa naj gre za odločitev o otrocih ali poroki, o izbiri študija in poklica.
Prepogosto se vrtimo okrog povsem nepotrebnih in nepomembnih debat o izbiri oblačil, čevljev z visoko peto ali brez nje, uporabi ličil ali ne, nošenju prekratkega ali predolgega krila in še bi lahko naštevala.
Iz pogovorov s sogovornicami sem na primer tudi izvedela, da je povsem pričakovano, da bo hčerka tista, ki bo ostala doma in skrbela za ostarele člane družine.
Prav nič posebnega tudi ni, če ti sorodnik pove, da poklic, za katerega se želiš izšolati, ni ravno "ženski" poklic.
V letu 2023 se ženski v Sloveniji tako lahko zgodi tudi, da jo sosed presenečeno pogleda, ko se z avtomobilom pripelje mimo, in reče: "Čakaj, vozniški izpit imaš?"
Te iste ženske, ki se vsakodnevno srečujejo z (ne)tradicionalnimi vlogami, ki naj bi jih v svojih življenjih igrale, hkrati opazujejo svoje moške sorodnike, brate in bratrance, ki podobnih omejitev, vprašanj in pričakovanj ne dobivajo.
Na tem mestu trčimo v ključni družbeni fenomen, na katerega sem namignila že v marčevski kolumni Moški, potrebujete feminizem! in ki bi moral biti v ospredju teh debat.
Komu se svet veča in komu zapira?
Zdi se, da smo ženske v zadnjih desetletjih razširile svoj svet. Želimo si raznolikih življenjskih izkušenj, ki jih naše prednice niso imele. Želimo se izobraževati, spoznavati nove dele sveta, širiti obzorja, premikati meje, ki nam jih še vedno prepogosto postavljata primarna družina in družba. Želimo si sprejemati tiste vloge, ki ustrezajo našemu pogledu na svet. Želimo živeti po svoje.
Ob porastu feminizacije poklicev, o kateri sem pisala v marčevski kolumni, problematiki odsotnih očetov, vzponu toksičnih zgledov in porastu moške izoliranosti bi bilo na mestu, da bi se kot družba začeli bolj ukvarjati s fanti in moškimi.
Ameriške in angleške raziskave že dlje časa kažejo na vse večjo nagnjenost moških k družbeni izoliranosti. V ZDA in Veliki Britaniji opazujejo "epidemijo" moške osamljenosti in izoliranosti, ki jo spremljata tudi rast agresivnega vedenja in komuniciranja.
Zdi se, da se je družbena dinamika povsem obrnila na glavo. Medtem ko se je ženskam svet v zadnjih desetletjih na široko odprl, se zdi, da moškim njihov svet postaja vse manjši.
Dovolj
Odsotnost cilja in jasno definiranega mesta vloge moškega v družbi pripomore k vzponu nezadovoljstva, strahu in agresivnega obnašanja, kar lahko vsakodnevno opazujemo tudi pri nas.
Že dolgo me ne čudi več raven komentarjev, ki se zlivajo in prelivajo po družbenih omrežjih vsakič, ko se omeni žensko, ki živi "netradicionalno" življenje. Očitno sem spada tudi izpit za avto.
Zato bi se bilo za družbo bistveno pametneje ukvarjati s "pomladjo življenja" fantov in mladih moških kot z užaljenimi odraslimi moškimi na pozicijah moči.
Namesto da na nacionalni televiziji prostor dajemo ljudem, ki ženske pošiljajo nazaj za štedilnike, bi morali moške povabiti iz stanovanj, izza zaslonov, ki jim dajejo potuho družabnosti, in jim razširiti svet.
Predvsem pa je že skrajni čas, da se tisti, ki se ne znajo spopasti sami s seboj in se temu izogibajo, nehajo ukvarjati z življenji drugih ter se iz naših spalnic preselijo v svoja življenja.
Kolumnistka Siola Nina Gaspari
