Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Nika Kovač

Petek,
1. 9. 2023,
22.02

Osveženo pred

10 mesecev, 3 tedne

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2,91
medvrstniško nasilje otroci sovražni govor šolstvo kolumna

Natisni članek

Petek, 1. 9. 2023, 22.02

10 mesecev, 3 tedne

Nika Kovač: Moja prijateljica Klara ali o pomenu javne šole

Nika Kovač

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2,91
Nika Kovač | Foto Siol.net

Foto: Siol.net

Različna obdobja mojega življenja najbolj zaznamujejo prijateljstva. Prijateljstva, sestavljena iz glasnega smeha, številnih skrivnosti, pogovorov o knjigah in življenjskih resnicah ter občutka topline. Prijateljstva so obrisane solze, nastavljeno ogledalo, izgubljanja po mestnih ulicah in občutek varnosti. Skupaj se spreminjamo, lotevamo najrazličnejših izzivov, doživljamo zmage in poraze, se veselimo in smo žalostni. Vsako prijateljstvo nas nekaj nauči, nas premakne, spremeni.

Prijatelji so ena naših ključnih skupnosti. So drobni delci družbene kohezivnosti, ki razbijajo željo po individualnosti in nas vedno znova opominjajo, da se lahko najlepše stvari zgodijo, ko se povežemo.

Z vsako svečko, ki se pojavi na moji rojstnodnevni torti (letos jih je bilo že 30!), sem bolj prepričana, da moramo v družbi, ki slavi predvsem poslovne uspehe, romantično ljubezen in vrhunske individualne dosežke, več govoriti o pomenu prijateljstva, povezanosti v skupnosti in o solidarnosti.

Zato bom vsakega od teh mesečnih zapisov namenila eni od prijateljic in lekciji, ki sva jo doživeli.

Prva je na vrsti Klara

Klaro sem spoznala na začetku osnovne šole. Bila je moja sošolka. Občudovala sem jo. V mnogih rečeh je bila moje nasprotje, znala je vse tisto, česar sama nikoli nisem, na primer narediti stojo, most in preval. Zelo lepo je risala in še lepše pisala.

Ko sva se spoprijateljili, sem jo začela bolje spoznavati. Klara je živela v veliki družini. Imela je veliko bratov in sester. Na dvorišču pod blokom smo se pogosto igrali z njeno sestrico Terezijo, bratom Virgilom in kasneje še z najmlajšim Mojzesom. Ko sem jih prvič obiskala, sem bila navdušena nad toplino in razigranostjo, ki sta vladali v njihovem domu. Navdušile so me neskončne možnosti za igro in povezanost med brati in sestrami.

Včeraj je bil prvi šolski dan za nekaj več kot 20.700 prvošolčkov, za še skoraj 174 tisoč učencev in okoli 82 tisoč dijakov pa se je začelo novo šolsko leto. | Foto: Ana Kovač Včeraj je bil prvi šolski dan za nekaj več kot 20.700 prvošolčkov, za še skoraj 174 tisoč učencev in okoli 82 tisoč dijakov pa se je začelo novo šolsko leto. Foto: Ana Kovač Najini življenji zunaj šole sta se precej razlikovali. Tudi po tem, da je Klara obiskovala verouk, jaz pa sem bila vključena v gledališki krožek. V naši družini smo praznovali prvi maj in osmi marec, z mami sva hodili na proteste, oni pa so se veselili Miklavža, božiča, velike noči in praznovanja godov.

Imeli pa sva tudi zelo veliko skupnega: radi sva brali, bili v naravi, si dopisovali v skupnem dnevniku in si zamišljali čudežne svetove. Najino prijateljstvo je bilo brezskrbno, razlike med nama in med najinima družinama naju niso obremenjevale, zaupali sva si in se imeli lepo.

Danes vem, da sprejemanje razlik ni nekaj samoumevnega, in jasno mi je tudi, da sva s Klaro imeli srečo, da najinega prijateljstva niso obremenjevali predsodki in delitve zaradi razlik v pogledih na življenje in svet. Srečo sva imeli, da sva obe odraščali v družinah, kjer je bilo spoštovanje drugega, čeprav različnega od sebe, pomembna vrednota. Srečo sva imeli s starši, ki so se bili pripravljeni veliko pogovarjati, ki so spoštovali drug drugega in si zaupali. Srečo sva imeli, da sva odraščali v okolju, ki je razlike sprejemalo in hkrati znalo ob njih sodelovati.

Javna šola je ključna

S Klaro pa sva imeli srečo tudi zato, ker sva obe obiskovali javno osnovno šolo, ki je bila blizu najinih domov in je predstavljala odprt prostor s povezovalnim ozračjem, v katerega smo vstopali različni otroci iz različnih družinskih okolij. Šolo smo večinoma doživljali kot prostor enakosti, prostor, v katerem smo se počutili sprejete in varne. Z mnogimi učiteljicami in s kakšnim učiteljem smo skupaj ustvarjali okolje, v katerem smo otroci z različnimi osebnimi okoliščinami in tudi socialno-ekonomskimi ozadji sprejemali drug drugega in razlike med sabo.

Pri vodenju strateškega sveta za preprečevanje sovražnega govora sem pogosto pomislila na svojo osnovnošolsko prijateljico Klaro. Prepričana sem, da je za zmanjševanje sovražnosti v družbi in za ohranjanje spoštljive komunikacije med ljudmi ključno to, da otroci že v družinah in kasneje v vzgojno-izobraževalnih ustanovah od vrtca naprej, kjer preživijo zelo veliko časa, živijo in se oblikujejo v solidarnih in vključujočih skupnostih.

"Za zmanjševanje sovražnosti v družbi in za ohranjanje spoštljive komunikacije med ljudmi je ključno, da otroci že v družinah in kasneje v vzgojno-izobraževalnih ustanovah od vrtca naprej, kjer preživijo zelo veliko časa, živijo in se oblikujejo v solidarnih in vključujočih skupnostih." | Foto: Shutterstock "Za zmanjševanje sovražnosti v družbi in za ohranjanje spoštljive komunikacije med ljudmi je ključno, da otroci že v družinah in kasneje v vzgojno-izobraževalnih ustanovah od vrtca naprej, kjer preživijo zelo veliko časa, živijo in se oblikujejo v solidarnih in vključujočih skupnostih." Foto: Shutterstock Tudi zato smo delo v svetu zastavili tako, da smo se spoznavali in pogovarjali s strokovnjaki in strokovnjakinjami z različnih področij. Moji prvi pogovori so potekali s sogovornicami in sogovorniki, ki poznajo stanje in (vzgojno) ozračje v osnovnih šolah v Sloveniji.

Zanimalo me je, kaj mi bodo o njem povedali ravnateljice in ravnatelji, svetovalne delavke in delavci. Pa kako stanje ocenjujejo v nevladnih organizacijah, ki področje poznajo. Prisluhnila sem učiteljem in učiteljicam, se pogovarjala s starši in tudi z učenci in učenkami. Sporočilo, ki se je ponavljalo, je skrb vzbujajoče: da stanje v šolah ni dobro, da se družbeni problemi odražajo tudi v njih.

Slišala sem veliko pripovedi o zasmehovanju, stigmatizaciji, izključevanju, medvrstniškem verbalnem in fizičnem nasilju. Povedali so mi, da so se razmere po zaprtju šol zaradi epidemije covid-19 še zaostrile. V šolah opozarjajo na probleme s pravilniki, med katerimi se ni preprosto znajti, pogrešajo več strokovnih delavcev v svetovalnih službah, učitelji pa v zapletenih razmerah potrebujejo dodatna znanja in podporo pri spoprijemanju s perečimi vzgojnimi problemi, s katerimi se srečujejo.

V Zvezi ravnateljev in pomočnikov ravnateljev so izpostavili potrebo, da na ministrstvu za vzgojo in izobraževanje vzpostavijo kontaktno točko, kjer bi šole lahko vedno poiskale in tudi dobile konkretno strokovno podporo in oporo pri reševanju problemov, denimo medvrstniškega nasilja, sovražnega govora in hudih stisk, v katerih se znajdejo otroci in tudi družine.

Šola ne more biti dežurni krivec

Nekaj tednov po tem, ko je strateški svet oblikoval priporočila za področje vzgoje, izobraževanja in mladih, se je zgodil Beograd. Nato se je zgodilo Celje. Iz Društva za nenasilno komunikacijo so sporočali, da se je število poizvedovanj na temo medvrstniškega nasilja občutno povečalo. Katja Zabukovec Kerin je ponavljala, da zahteva reševanje problematike nasilja v šoli delo z žrtvami in nasilniki, a tudi z vsemi drugimi učenci in učenkami, saj je "tiha večina", ki nasilje vidi, ključ za njegovo učinkovito ustavljanje – da ob nadlegovanju in nasilju pogleda ne umaknemo, da nismo nemi opazovalci, da se odzovemo na nasilje, ga obsodimo, se postavimo na stran žrtve in spodbudimo ukrepanje.

V strateškem svetu smo tako v sodelovanju s tistimi, ki problematiko dobro poznajo, pripravili številne predloge, ki bodo, če bodo uveljavljeni, prispevali k strpnemu in sprejemajočemu šolskemu in družbenemu okolju. Okolju, v katerem so prijateljstva med Nikami in Klarami nekaj povsem vsakdanjega, vsaka sovražnost, diskriminacija in nasilje pa nekaj, česar skupnost ne tolerira in kar nedvoumno zavrača.

"Ključno za učinkovito ustavljanje medvrstniškega nasilja je, da ob nadlegovanju in nasilju pogleda ne umaknemo, da nismo nemi opazovalci, da se odzovemo na nasilje, ga obsodimo, se postavimo na stran žrtve in spodbudimo ukrepanje." | Foto: Shutterstock "Ključno za učinkovito ustavljanje medvrstniškega nasilja je, da ob nadlegovanju in nasilju pogleda ne umaknemo, da nismo nemi opazovalci, da se odzovemo na nasilje, ga obsodimo, se postavimo na stran žrtve in spodbudimo ukrepanje." Foto: Shutterstock

Moramo pa se zavedati tudi, da na šole ni mogoče prevaliti reševanja vseh družbenih problemov. Ti zahtevajo sistemsko reševanje na drugih področjih. Neenakosti in revščine šola ne more odpraviti. Tega bi se morala zavedati tudi politika, če ji je mar za ljudi in za pravično, solidarno in neizključujočo družbo, za socialno in nediskriminatorno državo.

Zgodba razlik 

Socialno-ekonomske razlike med sošolci in sošolkami sem prvič jasno zaznala v četrtem razredu osnovne šole. Šola je organizirala poletno taborjenje, nekaj dni na otoku Krku za kopanje, druženje, spoznavanje narave in zabavo. Počitnice pred pravimi poletnimi počitnicami, nam je rekla ena od učiteljic.

Mnogi sošolci in sošolke so se dni na morju zelo veselili. Prijateljica, ki je z mano obiskovala eno od zunajšolskih dejavnosti, pa mi je zaupala, da ji starši taborjenja ne morejo plačati. Kasneje se je izkazalo, da ni bila edina.

Doma sem povedala, kar mi je zaupala sošolka. O tem smo se pogovarjali, razumela sem, da ni prav, da je katerakoli dejavnost v šoli organizirana tako, da se je ne morejo udeležiti vsi učenci in učenke. Zaradi sladkorne bolezni tudi sama nisem mogla na Krk s sošolkami in sošolci, a to spada v neko drugo zgodbo, čeprav še vedno v zgodbo razlik in osebnih okoliščin, ki jih nikoli ne bi smeli obravnavati samoumevno v smislu, da če ne moreš, pač ne greš.

Dan za nov začetek

Na izkušnjo, ki sem jo opisala, sem se ponovno spomnila ob kampanji Inštituta 8. marec za brezplačna šolska kosila, ko sem veliko časa preživela z Anito Ogulin. Ves čas mi je sporočala, da so socialno-ekonomske razlike pogosto tiste, ki v šolskem okolju razdvajajo, ki ustvarjajo stigme, ki lahko že v mladih letih usodno zaznamujejo življenja ljudi. Pripovedovala mi je o stiskah številnih staršev, ki so zaposleni, pa ne zmorejo plačati stroškov za šolske potrebščine. Govorila je o moderni revščini, ki je pogosto nevidna. Pa o starših, ki nimajo denarja, da bi otrokom plačali stroške šol v naravi.

Opozorila je, da se takšne stiske rešujejo s humanitarnostjo, ne pa sistemsko. Da je tistih, ki jim je treba pomagati, več, kot zmorejo humanitarne organizacije in lahko pokrijejo akcije, a o tem v družbi govorimo premalo. Zato je Anita zavzeto ponavljala: "Nika, država je dolžna poskrbeti za brezplačno osnovno šolo za vse otroke. Investicija v otroke se vedno povrne. Vsi si zaslužijo enake možnosti in strpno ter neizključujoče okolje."

Za nami je prvi september. Dan, ki predstavlja nov začetek. Dan, ki odpira nove možnosti. Novo znanje, novi prijatelji, nov varni prostor, nova skupnost in, upajmo, tudi novi koraki k enako dostopni in brezplačni osnovni šoli.

Šoli prijateljstva. Takšnega, kot je bilo moje in Klarino.

Nova kolumnistka Siola Nika Kovač. | Foto: Siol.net Nova kolumnistka Siola Nika Kovač. Foto: Siol.net

Kolumne izražajo osebna stališča avtorjev in ne nujno tudi uredništva Siol.net.
Ne spreglejte