Nevarnost ženstvenosti

Pojavila se je spletna stran, ki oglašuje festival FemmeFeminité; dogodek, ki se bo konec meseca marca odvil v Cankarjevem domu in bo obiskovalke naučil, kako se znova povezati z naravno ženskostjo v sebi. Kajti ženska "nič več ni boginja, ki nosi v sebi novega potomca človeštva, ga rodi in vzgaja. Ni več boginja partnerstva, ki razvaja in neguje svojega moškega. Že dolgo pa ni več poosebitev močne pozitivne energije, močnih čustev in dih jemajoče lepote". (1) Začetno ogorčenost nad konservativnim biološkim determinizmom, ki veje s spletne strani, je nujno poglobiti z razumevanjem širšega družbenega konteksta, kjer hitro ugotovimo, da ne gre za osamljen primer. Konstrukt ženstvenosti Pojem ženstvenosti je hudo nevaren konstrukt, saj izhaja iz premise, da gre za nekaj, kar je naravno dano, kar je neločljiv del posameznice in česar ne bi smela spreminjati. Naravna dejstva, ki jih ne smemo spremeniti, naredijo podlago, na katero se plastijo pričakovana družbena vedenja, izhajajoča iz "narave" posameznic. Narava posameznic naj bi bile čutnost, nežnost, erotika, krhkost – lastnosti, ki naj bi izhajale iz ženske narave, narekujejo vedenje posameznic. Ženstvenost nase plasti materinstvo, neplačano gospodinjsko in skrbstveno delo, izločenost iz javnega prostora, potrošništvo in posamezna telesa spreminja v (hetero)seksualne objekte, neizčrpne proizvajalke užitka. Konstrukt ženstvenosti za sabo neizbežno prinese podrejen družbeni položaj posameznice, ki ustreza patriarhalnemu kapitalizmu. Njegovo delovanje je namreč odvisno od nenehnega neplačanega dela žensk, ali z vzdrževanjem in reproduciranjem delovne sile ali s spolnim ali čustvenim delom. Le da nič od tega ni pojmovano kot delo, saj gre za naravno vedenje, izhajajoče iz dane in nespremenljive ženstvenosti. Moški dobijo za delo plačilo, ženske pa delo opravljamo iz ljubezni. Dokler se nam ne zmeša. Patriarhat in kapital, najboljši par Ekonomska kriza je željo po domestificiranju ženske spet naplavila na naše predpražnike in pokazala, da bo breme odplačevanja krize najbolj prizadelo ravno ženske: krčenje dostopa do zdravstvenih, socialnih in drugih javnih storitev ustvari mrežo potreb, za katere v javnih institucijah ni prostora, nekdo pa jih mora sproti zadovoljevati – in ker so ženske že po svoji naravi ljubeče, skrbne in nežne, to delo pripade njim. Ostajanje doma, pomanjkanje časa za ukvarjanje z aktivnostmi, ki so zanje pomembne, ustvarja armado nevidne delovne sile žensk, ki čisti ogromne količine kapitalističnega sranja. Da pa ne bi morda pozabile, da morajo biti pri tem erotične, krhke in ljubeče, kapital mobilizira branilke patriarhata, da znova vzpostavijo jasne meje in žensko postavijo na svoje mesto. "Rdeča nit je in bo ŽENSTVENOST – mehka, čustvena in nežna ženska energija, zato vse, kar nosi moško konotacijo, kot je recimo poslovnost, ne bo del ne festivalov ne organizacije. To prepuščamo moškim, da lahko zopet zadihajo v vsej svoji veličini, moči in moškosti. Tako kot moški potrebujejo 'prave' ženske, tudi ženske potrebujemo prave moške." Vse ženske, ki odklanjajo vsiljen konstrukt ženskosti (ali spola na sploh), so torej zavrnjene kot neprave. Da bi se patriarhat zaščitil pred drhaljo nepravih žensk, se mora zateči k obupanim poskusom festivalov, na katerih bo v ličnih paketkih servirana ženskost. Po posebni ponudbi, za samo 11 evrov na delavnico, kjer se boš lahko poučila o ženskih stvareh (kuhinji, modi, koži, laseh, vrtu, hiši, domu)! Vzpon tradicionalizacije žensk Obskuren festival v Cankarjevem domu je le ena izmed ženskam sovražnih (antifeminističnih) praks, ki vznikajo v lokalnem kontekstu, ta je del globalnih teženj vnovične tradicionalizacije žensk in njihovih spolnih vlog. Tako lahko, poleg potrošniških trikov za pridobivanje ženstvenosti, v javnem prostoru zasledimo štiridesetdnevno molitev proti splavu, ki se vsakodnevno odvija nasproti zavoda za transfuzijo. Spet obroben, spregledan dogodek, ki pa jasno govori o želji po vnovičnem prevzemu nadzora nad ženskim telesom in odločanjem o njem (seveda, ko pa je ženska že po naravi krhka in ne more sama odločati zase). Nabita s podobno klerikalno noto je izjava na portalu stranke NSi (2), kjer poskuša avtorica izjave na podlagi božjih prilik razložiti nevarnost neheteroseksualnih zakonskih zvez. Naravne danosti naj država vpisuje v zakone, s katerimi vdira v naše spalnice in izvaja heteroseksističen nadzor naše intime. Zadnji primer, ki ga lahko navedem, je članek, ki se je pred časom pojavil v medijskem prostoru in ki z znanstvenimi raziskavami podkrepi veljavno konstrukcijo ženskosti skupaj s pričakovanim vedenjem kot nečim naravnim in nespremenljivim (3). Strukture z družbeno močjo (znanost, cerkev, kulturne institucije) torej izkoriščajo javni prostor za podkrepitev patriarhalnega reda in aktivno pripomorejo k mehanizmom zatiranja žensk. So obenem odraz ekonomske krize, ki izvaja tiranijo nacionalizma in mizoginije, po drugi strani pa v prav teh praksah aktivno sodelujejo in si z njimi krepijo družbeno moč, ne meneč se za to, da s tem ustvarjajo javni prostor in diskurz, neprijazen do vseh spolov. Prakse, ki se morda zdijo minorne, se zajedajo v družbeno tkivo in ga spreminjajo od znotraj, zato je pomembno, da nanje opozarjamo in se jim aktivno upiramo. Ne smemo pozabiti dosežkov feminističnega boja in vsakomur, ki ima pet minut časa in dostop do javnega prostora, dovoliti, da razvrednoti naša življenja in boje s širjenjem zatiralskih ideologij. __________________________________________________________ 1 Citat je povzet s spletne strani http://www.femmefeminite.com/festival/, s katere povzemam tudi druge citate in informacije. 2 Izjava je dostopna na povezavi: http://nsi.si/dve-besedi-ki-lahko-spremenita-vse/. 3 Članek je dostopen na povezavi http://www.dnevnik.si/zdravje/zivljenjski-slog/vsem-moskim-so-vsec-dolge-noge.