Nekreativni kreativci

Menda najbolj kreativen del družbe, raziskovalci in univerzitetni profesorji, rešitev svojega položaja terjajo od države, namesto da bi bili sami ključ rešitve razvojnih problemov te družbe.

Te dni smo lahko v medijih zasledili šokantno napoved, da bo članica Univerze v Mariboru zaradi varčevalnih ukrepov postala nelikvidna in da ji bo že avgusta zmanjkalo denarja za plače. In ob rob temu smo zasledili še marsikaj drugega. Recimo, da se zaradi tega začenja veliki beg možganov. Mladi in najbolj nadarjeni menda ne vidijo smisla vztrajati v slovenskem visokem šolstvu in odhajajo na tuje, s trebuhom za kruhom. Pravi eksodus. Za vsem skupaj pa se seveda skriva zlobni načrt uničenja javnega šolstva, seveda v korist zasebnega.

Težava seveda ni v tem, da bi bilo kaj od tega res. Zgodba pač ne pije vode. Preprosto nesramno je trditi, da bo fakulteti zmanjkalo denarja. Fakulteti pač ne more zmanjkati denarja, ker ga nima. Denar ima univerza. Pa naj še tako glasno bentijo, država jim lahko pove le to, da je treba te težave reševati znotraj univerze. Država se o sredstvih pogovarja z univerzo, država da denar univerzi in univerza sama deli denar med članicami. Država tu pač nima besede, če bi se pa kak uradnik ali kak minister želel v to vtikati, bi mu ob ustrezni medijski spremljavi kaj hitro razložili, da je delitev denarja stvar univerzitetne avtonomije. Kar najbrž kar drži, bo pa ta avtonomija morala zdržati tudi takrat, ko vreča z novci ni tako polna, kot bi si vsi skupaj želeli.

Prav tako bo pozornemu opazovalcu malce težko razložiti dejstvo, da bo fakulteta v težave menda zašla že avgusta. Nerodno zato, ker se avgusta visokošolskih ustanov varčevalni ukrepi sploh še ne bodo dotaknili, saj denar dobivajo pač še po starem. Kar pomeni, da bi do finančnih zagat prišlo celo v primeru, če bi bilo denarja še več kot do zdaj. O pravi naravi teh težav pa bodo morali kaj povedati svojemu šefu, torej rektorju. Morda bi mu morali tudi povedati, zakaj so lani zgolj 2,2 odstotka prihodkov ustvarili na trgu. Zdaj sicer pravilno ugotavljajo, da je treba pridobiti sredstva tudi iz drugih virov, a za to je menda potreben čas. Khm … Kaj pa čas, ki so ga imeli do zdaj?

Ravno tako nekako ne pije vode zgodba o begu možganov. Pozor, taisti gospodje, ki jadikujejo nad krutimi usodami mladih ljudi, ki jih bo ta grozna vlada pognala v svet, razglabljajo o ustavni presoji ureditve, ki odreja upokojitev odcvetelih profesorjev. Ki seveda zasedajo mesta, ki bi jih lahko zasedli mladi ljudje na prepihu. Prav tako nekako težko pije vodo argument o uničevanju javnega šolstva na račun zasebnega. Pozor, zasebnega šolstva, ki ga je le za vzorec, ki državo stane izrazito manj od javnih in ki so v aktualnih varčevalnih ukrepih izgubili enako kot javni. Prozorna manipulacija. Mislim, da bi bili nekateri prav nesrečni, če ne bi bilo zasebnih zavodov. Kdo bi bil pa potem kriv za vse njihove križe in težave!?

Pa da me ne bo kdo napačno razumel, moj namen ni napadati ali polemizirati z univerzo, ki je pomemben del našega visokošolskega prostora. Gre zgolj za ponazoritev veliko širšega problema, ki ga jasno ponazarja tudi predrzna javna intervencija sindikata Sviz, v katerem so ministra javno okrcali, ker si je drznil iskreno povedati, da od kreativcev pač pričakuje kreativnost. Menda s svojim cinizmom celo "onesnažuje" javni prostor. Češ, kaj pa ima minister razglabljati. Tiho naj bo in keš naj spljune! Problem je torej v tem, da je očitno najbolj kreativen del slovenske družbe popolnoma nekreativen. To pa je res velika težava.