Negativno o negativizmu

Prejšnji mesec je računalniško konferenco HP Horizont v Ljubljani odprl v Švici živeči švedski futurolog in predavatelj Magnus Lindquist, ki je med drugim poudaril, da se sprememb in napak na poti do njenih uveljavitev ne smemo bati in da je prava pot do razvoja in napredka v ustvarjalnosti.

Negativisti (pre)hitro pridobijo poslušalce

A v senci njegovih glavnih sporočil na tem predavanju je ostala nekoliko prikrita še ena njegova misel, ki žal še kako odraža naš vsakdanjik: ko nekdo ne obvlada tistega, o čemer bo govoril, neredko to poskuša prikriti tako, da začne z negativizmi. "In potem, ko poslušate nekoga, ki o vsem govori črnogledo, katastrofično, so mu ljudje pripravljeni prisluhniti in imajo celo pri tem vtis, kako obvlada tematiko, vidi podrobnosti, razumno sklepa in nasploh govori zelo pametno," je še povedal Lindquist.

Saj res, kaj je to v človeški naravi, da raje poslušamo, kako nekaj propada, gre v napačno smer, odstopa od tistega, kar bi moralo veljati za sprejemljivo in zaželeno, kot pa da prisluhnemo kakšnemu dosežku, uspehu, novosti, ki nam bo olajšala ali polepšala življenje?

Za pročeljem enotnosti v športu preti temna plat sovraštva

Šport je pri tem morda nekakšna izjema, ker malokaj uspe združiti množice kot navijanje za športnike. To enotnost najbrž lahko pripišemo temu, da uspeh športnika ali moštva mnogi enačijo z uspehom države ali mesta, ki ga predstavljajo – ali kar s svojim osebnim uspehom.

Toda ni vse tako brezmadežno niti v športu, kar več kot nazorno prepogosto dokazujejo navijaški neredi in preostale oblike nestrpnosti, ki z osnovnim poslanstvom športa nimajo prav nič skupnega. Če pogledamo samo kakšen teden v preteklost, vidimo, kako so vročekrvneži v imenu (popačene in zlorabljene) narodne zavesti na travniku beograjskega nogometnega igrišča nogometno tekmo sprevrgli v prvovrsten meddržavni škandal, ki odmeva še daleč naokrog.

"Junaki" z maskami

Od gostilniških razprav do parlamenta in vsega, kar je vmes, nas povsod obkroža množica tistih, ki ima ogromno za povedati, kako vsi drugi ne delajo prav, nimajo pojma, so zanič …

Ne bom niti omenjal ostrejših in nestrpnejših tonov, ki jih je v vsej svoji surovosti in nesmiselnosti morda še najlažje najti na spletnih forumih, kjer "strokovnjake" in "vsevede" pred ogledalom lastne nesposobnosti, neodgovornosti in nestrpnosti učinkovito varuje anonimnost.

Da ne bo pomote, na spletnem forumu se velikokrat najdejo tudi dobri, lucidni, konstruktivni, duhoviti in nasploh zanimivi komentarji, a so ti skoraj vedno zasuti tudi z obilico "trolanja" in nestrpnosti, zaradi katerih se je za iskanje tistih dobrih komentarjev treba oborožiti s precejšnjo mero potrpežljivosti in vztrajnosti.

Zaničevanje ne prinese nič pretirano novega in dobrega

Vsekakor je prav imeti svoje mnenje, a bi bilo spodobno razumeti, da zgolj udrihanje čez nekoga ali nekaj še ni mnenje, ampak preprosto tarnanje. Nezadovoljstvo postane mnenje, ko je utemeljeno, še bolj pa, ko ponuja kakšen uporaben predlog, kako nepravilnost ali nepravičnost, skratka vir nezadovoljstva, učinkovito pospraviti – ali vsaj kako se lotiti tega, da bi to, kar nas moti, izboljšali.

Najmanj, kar si vsak udeleženec neke civilizirane razprave zasluži, je strpen ton – nekaj, kar je pod pritiski bremen vsakdana, prevelikih pričakovanj, vedno skromnejših možnosti in drugih težav vedno manj prisotno.

Zase ali za narodov blagor?

Tu so še protestniki in aktivisti, ki s svojim izražanjem nezadovoljstva neredko poženejo simpatije vseh tistih, ki ne znajo, ne zmorejo ali si ne upajo sami povedati tistega, kar mislijo. A zdaj vendarle bodimo pošteni – vsi ti vedno povedo, kaj je narobe, a le redki povedo, kaj mislijo, da je prav, kaj šele, kako bi to dosegli. Mnogi pa tako ali tako mislijo, da bi oni za krmilom rešili vse težave tega sveta in je velikokrat prav želja po stolčku ali kakšni drugi koristi poglaviten namen njihovega oglašanja.

Seveda vsak lahko tudi na ta način pove svoje mnenje, a se potem zastavi vprašanje: kaj pravzaprav protestniki sploh povedo? Ali ima izražanje nezadovoljstva in nestrinjanja svoj polni smisel, če ga ne spremljajo pobuda, predlog ali konstruktivno dejanje?

Če bi se vsak samo enkrat dnevno več nasmehnil …

Odgovor na to vprašanje je našel tudi Patrick Moore, danes 67-letni kanadski ekolog, ki je sedemdeseta leta prejšnjega stoletja in prvo polovico desetletja za tem preživel kot aktivist ter eden od vidnejših ustanovnih in vodilnih članov okoljevarstvene organizacije Greenpeace. Po tem, ko je poldrugo desetletje svojega življenja in življenjskega sloga v celoti namenil tej organizaciji in je eden od tistih, ki ima veliko zaslug, da je Greenpeace tako prepoznaven, se je po tako dolgem času vendarle odločil ubrati svojo pot.

Na svojih predavanjih brez zadržkov pojasni svojo odločitev: "Začeli so zagovarjati tisto, v kar nisem mogel verjeti in nisem več želel sodelovati v organizaciji, ki razlaga, česa ne smemo delati, ne pove pa, kaj bi morali delati. Okoljska politika bi morala temeljiti na znanosti, dejstvih in logiki, današnji Greenpeace pa prepogosto posega senzacionalizmu, napačnih informacijah in strahu."

Morda jim niti ni za zameriti, žal tako pridobijo največ občinstva, ki, kot kaže, lažje sprejema in bolje vrednoti črnoglede kot pozitivno usmerjene. A če bi vsak začel pri sebi in tarnanje zamenjal s prijaznim nasmehom vsaj enkrat na dan, bi svet ob vseh težavah, ki nas pestijo, za vse nas postal veliko lepši.