Ne sodi knjige po platnicah

Veselil sem se današnje sobote. Dan predvolilnega molka je (večinoma) razbremenjen novic, ki pri nas takoj poženejo vroče strasti, poveličevanja "naših" in zaničevanje "vaših" (karkoli že to za kogarkoli pomeni) ter preostalih delitev, a vedno znova žalostno in razočarano ugotavljam, da bodo nekateri videli leve in desne, rdeče in črne, take in drugačne ne glede na to, kaj kdo napiše, pove, povzame … Nekateri gredo tako daleč, da vidijo zarote in delitve tudi takrat, ko nekdo ne reče nič ("Da, da, on je tiho, ker …"). Vprašanje še vedno brez odgovora Vedno sem se spraševal, kako lepo bi nam lahko bilo, če bi energijo, ki jo nekateri zapravljajo za delitve, porabili za to, da kaj skupaj naredimo za boljši danes in jutri. Da si pomagamo, ne pa da si mečemo polena pod noge. Da stopimo skupaj tudi sicer, ne pa samo takrat, ko nam nesreče vzamejo tisto, kar nam veliko pomeni in kar smo dolgo ustvarjali. Za nekatere se prejšnji odstavek morda sliši izrabljeno, kot na izboru kakšne misice, kjer bi se vse tekmovalke najraje zavzemale za svetovni mir, ker mislijo, da s takšno všečno izjavo kupujejo točke pri sodnikih, ampak omenjeno vprašanje vendarle ostaja neodgovorjeno. Prav kapljice ustvarjajo velike oceane Pred kratkim sem se vrnil s prizadetih območjih v bližnjih državah jugovzhodne Evrope, kjer je narava s poplavami in plazovi pokazala neusmiljeno rušilno moč. S fotografom so naju prejšnjo nedeljo zvečer kar poklicali in nama rekli, naj odideva čim prej. In sva. Tako kot pred dvema letoma, ko je severno Italijo prizadel rušilni potres. Tretji dan v opustošenih krajih Hrvaške, Bosne in Hercegovine ter Srbije naju je s fotografom pot pripeljala do Zenice, kjer so okoliške griče razdejali plazovi. S kolegom Matejem, ki se je že večkrat dokazal kot vrhunski fotograf v vojnah in ob naravnih nesrečah, sva imela to čast, da sva vsaj malo sodelovala pri pomoči, ki so jo neutrudno zagotavljali vojaki helikopterske enote Slovenske vojske. Ne le tako, da sva skozi objektiv in srečanja z domačini našim bralcem želela prikazati vso razsežnost naravne tragedije, temveč tudi tako, da sva konkretno zagrabila kaj, kar je bilo treba naložiti v helikopter, in ponudila roke še pri kakšni drugačni malenkosti. Kaplja v ocean, če to primerjamo s tem, kar so naredili slovenski policisti helikopterske enote in vojaki našega helikopterja v Zenici, ampak, kot je zapisala ena od naših zvestih komentatork (hvala, ira1): "Kapljice tvorijo morje. Kapljice so ustvarile poplavo …" Sit lačnemu ne verjame Ko pa so v Zenici želeli ponazoriti, kako zelo hvaležni so nam za vso pomoč, je eden od glavnih ljudi iz tamkajšnje civilne zaščite svojo zahvalo izrazil z neobičajno izjavo. Za njega in za vse domačine, ki so mu v tem trenutku na hribu nad Zenico pritrdili, nekaj največjega, kar se je lahko spomnil, za avtorja, ki je to izjavo povzel, pa zgolj oris trenutka, brez kakršnekoli opredelitve, namena, delitve ali priklicevanja česarkoli. Kot je zapisal komentator FrancŠtorgel: "Kakšen naslov naj bi dal novinar po vaše, da bi avtentično pokazal nekaj kar človek v nesreči z drugačnim pogledom..drugačno kulturo..pokaže v trenutkih svoje hvaležnosti??" Za nekatere v Sloveniji je Dinova zahvala šokantna, a v premoru med dvema helikopterskima poletoma ni mogel vedeti, da bo omemba imena iz polpretekle zgodovine, o katerem so mnenja in tolmačenja v Sloveniji (in še kje) deljena, pri nekaterih sprožila bes. Izzivanje besa gotovo ni bilo njegov namen. Še manj je on (ali avtor, ki ga je povzel) želel kogarkoli užaliti – nekateri so pri nas te besede zahvale namreč tolmačili kot "zmerjanje vseh Slovencev z diktatorjem" in so zato celo javno pozivali, naj Slovenija ustavi pomoč Bosni in Hercegovini, ter zahtevali pojasnila bosansko-hercegovskega veleposlaništva v Ljubljani. Da, iz fotelja v suhi in topli sobi v Sloveniji je preprosto hujskati, težje pa je zagrabiti lopato in odstraniti mulj, ki so ga naplavile poplavljene reke in plazovi. Sit lačnemu pač ne verjame – in ne zaupa. V svojem podpisu ob kolumnah navajam: "Ni jih tako malo, ki mislijo, da so knjigo prebrali že, če so zgolj od daleč videli platnice." Še kako res! Samo prebrati bi bilo treba prispevek naprej od naslova in pogledati fotografije, pa o iskrenosti Dinove zahvale ne bi bilo nikakršnih dvomov več.