Nasilno

Zadnje čase se o njem govori čedalje več; resnične zgodbe ogorčenih staršev se pojavljajo tako v slovenskih kot tujih medijih, čeprav na tej strani sveta po tihem sumimo, da ta fenomen (če lahko temu sploh tako rečemo) pripada Ameriki. Še en ameriški uvoz. V Ameriki je sicer prav danes premiera dokumentarnega filma Bully o petih šolarjih, ki se vsak dan srečujejo z nadlegovanjem. Tako kot vsaka druga lepotica trdi, da je bila v šoli pravi grdi raček, tudi vsak drugi zvezdnik zatrjuje, da so ga v šoli nadlegovali. Kolikor vem, se nihče od znanih še ni oglasil s priznanjem, da je v srednji šoli pripadal skupini bolj priljubljenih otrok in se znašal nad manj priljubljenimi. (Ali iz tega sledi, da imaš kot nepriljubljen šolar več možnosti za uspeh v svetu zabave?) Šolarje tolažijo s filmčki, v katerih delijo svoje izkušnje in zatrjujejo, da bo bolje, ampak v bistvu ne bo, ne zares. Nadlegovanje je prisotno tudi, ko smo odrasli, le naš mehanizem za spopadanje z njim je, če imamo srečo, veliko boljši. S tega vidika bo morda res bolje, lažje pa nikoli.

Nasilni smo v šolah, nasilni smo na cesti (čeprav to raje zapakiramo v besedo "objestnost"), v službi se lahko srečamo z nadlegovanjem, ki mu pravimo mobing, verbalno nasilni smo v komentarjih na spletu, nasilni smo tudi kot kolektiv – do manjšin, drugačnih. Šibkejših. Saj veste, tistih, ki bi jih morali kot "razvita in napredna bitja" v "razviti in napredni družbi" zaščititi. Suženjstvo ni del zgodovine, ampak še vedno realnost. Nasilje nad šibkejšimi je stalnica tako v mikrookolju kot globalno; dovolj je že pogled na zemljevid in nekaj osnovnega zavedanja o gospodarskih razmerah na svetu. Afrika je na primer kot najrevnejša celina na svetu tudi najšibkejša, najranljivejša, preostale, bolj razvite celine pa ji z leve strani pomagajo, z desne jemljejo. Prebiramo statistiko, ampak vse, kar se ne dogaja pred našimi očmi, je okej. Če se že gremo sodišče za vojne zločine, bi morali enkrat na zatožno klop posaditi tudi svet, ki leta in leta gleda, pa nič ne stori. Kazen za pasivnost. No, ne slepimo se; v vojnah, ki se odvijajo na tisoče kilometrov stran, pogosto aktivno pomagamo. Nasilje je tudi dober posel.

V tem pogledu smo kot družba pravzaprav pogrnili na testu. Ni nam uspelo. Narava, ki jo uničujemo, me skrbi manj kot dejstvo, da tudi po tisočih letih razvoja še vedno uničujemo tudi lastno vrsto. Za naravo smo pravzaprav le anomalija, ki bo uničila samo sebe; z vsem, kar delamo Zemlji, ne ubijamo nje, ampak sami sebe. Narava bo preživela. In to ni tolažba, to je dejstvo. Mi smo tisti, ki smo pod vprašajem. Ves napredek, ki smo ga kot družba nasilja dosegli, je to, da smo vsemu dali lepe, kratke, obvladljive etikete. Nalepke za zelo nelepe, nič kaj kratke in še manj obvladljive pojave. Vsaka oblika nasilja ima svoje ime - "bullying", "trafficking", "mobbing", "trolling" … – in seveda tudi svojo definicijo. Če je načrt tak, da problem najprej identificiraš in nato eliminiraš, potem ga izpolnjujemo precej slabo.

Vem, kaj sledi tovrstnim pridigam. Upiranje prstov. Kaj pa ti storiš za boljši svet? Z internetom, komentarji in klepetalnicami sem precej dobro seznanjena in jasno mi je, da bo na koncu ne glede na to, za kaj gre, vedno sledila osebna diskreditacija, pogosto tudi žaljiva. Kar je pravzaprav še ena oblika nasilja, ki se ji redno vdajamo – zmerjanje po komentarjih. Varni za svojo (lažno) zaveso anonimnosti se kar lepo število ljudi redno vdaja svojevrstnemu športu, kjer naboje zamenjajo besede. Anonimnost je očitno tako zapeljiva meglica, da zaradi nje kategorično pozabljamo v najboljšem primeru na bonton, v najslabšem pa na vse razumne meje obnašanja. Napredek v tehnologiji je s pomočjo spleta in kvazianonimnosti nadlegovanju posredno vzel ime in obraz, a podelil licenco za sabljanje z besedami.

Če pravimo, da so izrečene besede kot zobna pasta, ki je ne moreš stlačiti nazaj v tubo, je tudi vse, kar napišemo na spletu, tam za vedno. No, morda samo tako dolgo, dokler bomo obstajali mi. Ljudje. In kot sem že napisala, na testu iz dejanskega napredka v razvoju človeka in človečnosti smo že davno pogrnili, popravne izpite pa vztrajno ignoriramo. Večni študenti v družbi, ki ne prevzema odgovornosti ne individualno ne kolektivno. Ne kaže nam preveč dobro.

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenje uredništva.