Sobota, 7. 2. 2015, 12.54
1 leto, 2 meseca
Najboljše rešitve so tiste, ki rešujejo vsakdanje težave
Bolj ko spoznavam letališča, tudi najnovejša, nagrajena, razkošna ter oh-in-ah, raje imam tisti obljubljeni, a za zdaj še na videz zelo oddaljeni novi svet brez kablov in različnih priključkov.
Vedno mi je zanimivo pogledati, kaj nam pripravljajo in s čim nas želijo prepričati računalniški in telekomunikacijski velikani. To sicer še ne pomeni, da mi bodo vse njihove novosti všeč, še manj pa, da moram biti eden od tistih, ki mora biti med prvimi z vsako novo napravo ali storitvijo.
Celo nisem pripravljen verjeti, da je prav vsaka novost, ki nam jo pripravljajo, pomembna, koristna ali nujna. Ne zame osebno, ne za človeštvo na sploh. Ampak prav zato je toliko bolj zanimivo sproti spremljati, kaj nam snovalci tehnološke in siceršnje prihodnosti pripravljajo in ponujajo. Nič manj zanimivo ni, kako se potrošniki na to odzivamo. Včasih čustveno, včasih neracionalno – a pač razmišljamo različno. Še dobro, da je to tako, različnost nas bogati.
Na predstavitvah (načeloma) vse vedno deluje
Povsem se strinjam z velikokrat izrečeno in preprosto, a tako resnično izjavo, ki sem jo nazadnje slišal iz ust antropologinje in podpredsednice družbe Intel Genevieve Bell na nedavni evropski predstavitvi novih računalniških tehnologij za boljšo učinkovitost dela. Dejala je: "Najuspešnejše rešitve so tiste, ki rešujejo vsakdanje težave."
Saj res, včasih znamo dobro in učinkovito rešiti zelo zapletene težave, potem pa česa vsakdanjega, skoraj trivialnega, ne znamo poenostaviti in pospešiti. Ne mi ne tehnologije okrog nas.
Kaj so gostitelji tega londonskega dogodka konkretno mislili s pojmovanjem rešitev za vsakdanje težave, so tudi pokazali: hitro in učinkovito brezžično povezovanje med različnimi napravami, brez zapletenih kablov, najrazličnejših vtičev in čakanja na priklop.
Da ne bi bilo treba s seboj na pot nositi posebnega in drugačnega napajalnika za vsako od številnih naprav, ki so se pretihotapile v naš vsakdanjik. Da bo poslovnež lahko svojo predstavitev na nekem sestanku začel z enim samim premikom roke, ne da bi mu bilo treba nositi povezovalni kabel in ob tem upati, da se bo čez nekaj časa, ko poveže svoj prenosnik s projektorjem, slika z računalniškega zaslona le prikazala skozi leče projektorja. Da se ob prihodu v službo prenosni računalnik priklopi v omrežje podjetja, še preden se usedemo za svojo mizo – seveda brez kakšnih fizičnih priklopov ali dodatnih kosov opreme.
Na stojnicah predstavitvenega prostora seveda vse prikazano lepo deluje in vsi scenariji bližnje in nekoliko bolj oddaljene prihodnosti so videti zelo uresničljivi. Svet brez kablov in priključnih vmesnikov – privlačen obet.
Ko arhitekti pozabijo na vsakdanjost
Toda nobena še tako uporabna tehnologija ne more premagati ovir, ki si jih nehote ustvarjata človeška nepremišljenost in površnost. Primerov ne manjka, prvi se je prikazal kmalu po sicer zanimivi zgoraj opisani tehnološki predstavitvi.
Novi terminal 2 na letališču Heathrow, enem od petih londonskih letališč in hkrati najbolj prometnem evropskem letališču, je začel obratovati 4. junija 2014. Poimenovali so ga tudi Kraljičin terminal, prav britanska kraljica Elizabeta II ga je tudi odprla.
Bodite pozorni, odprli so ga pred dobrega pol leta, ne v kakšni oddaljeni preteklosti – to je pomemben podatek.
A me zanima, v katerem zgodovinskem obdobju so bile misli arhitektov, ki so skrbeli za opremljanje tega terminala. Verjetno v tistem, ko potniki niso imeli s seboj nobene elektronske naprave. Kajti na tem povsem novem letališču se preprosta vsakdanja naloga – priti udobno in razmeroma hitro na letalo z vsemi svojimi digitalnimi spremljevalci – lahko spremeni v frustracijo. Če se s tem hočemo sprijazniti ali ne, digitalni spremljevalci so za večino ljudi zdaj vendarle nekaj povsem vsakdanjega.
Naprava, ki se ne prižge, najbrž ne bo mogla na letalo
Pred varnostnimi pregledi, ki so na britanskih letališčih od nekdaj tradicionalno natančni (zdaj pa v luči aktualnih dogajanj še toliko bolj), pregledni napisi med drugim opozarjajo, da morajo biti elektronske naprave na pregledu dovolj napolnjene za delovanje. Če naprave med varnostnim pregledom ne boste mogli prižgati, je najverjetneje ne boste mogli vzeti s seboj na letalo, opozarjajo napisi.
Tistim, ki se jim je baterija izpraznila (kar je na poti zaradi neugodnega razmerja med energetsko požrešnostjo delujočih pametnih telefonov in nikoli zadostno zmogljivostjo njihovih baterij zelo verjetna nevšečnost), svetujejo, naj si nekje na letališču vsaj malo napolnijo svojo onemoglo napravo – a se to izkaže za precejšen izziv. Velikokrat letališki varnostniki sicer ne zahtevajo vklopa naprav, a na to se ni mogoče zanašati.
Napolniti – kje?
Čeprav je bil novi terminal 2 odprt sredi leta 2014, ko ima pri sebi vsak potnik, poslovnež ali turist približno od pet do sedem različnih elektronskih naprav (sami smo si krivi, mar ne?), so vtičnice, ki bi jih potniki lahko uporabili, tudi na tem letališču verjetno redkejše kot kakšna eksotična živalska vrsta, ki se je že zdavnaj uvrstila visoko na seznam ogroženih in neposredno pred izumrtjem.
Pravzaprav ne vem, ali sem na velikanskem terminalu, ki ga uporablja več kot dva ducata letalskih družb z vsega sveta, zagledal več kot deset vtičnic.
Ne mislite si, da bi bila naloga samoumevno opravljena, tudi če bi našli vtičnico. Če tega morda ne veste, so vtiči in vtičnice v Veliki Britaniji drugačni kot v celinski Evropi. Tudi omrežna električna napetost je sicer malo drugačna, a sodobne naprave s temi 20 volti nominalne razlike nimajo težav. Ne morejo pa premostiti razlik med vtiči, če nimate pravega ali pa vsaj ustreznega adapterja.
Kdor prvi pride, nad njim preostali bentijo
Kdo še potrebuje vtičnico, če pa na letališčih obstajajo napajalne postaje, si morda mislite. Imate prav. No, delno. Res je, da na novem terminalu 2 obstajajo napajalne postaje za mobilne elektronske naprave, a ne pri vsakem vhodu v letalo. Tam, kjer obstajajo, pa so na voljo le po štirje priključki (če so kabli pravi).
Štirje priključki na prostoru, kjer se, odvisno od velikosti in napolnjenosti letala, lahko zadržuje tudi več sto ljudi. Štirje priključki, ki jih zasede prvi mimoidoči z vsemi svojimi štirimi napravami (in še čaka, da priključi peto, šesto in sedmo), medtem ko vsi preostali lahko samo vzdihujejo (ali se sprejo).
Terminal je sicer lep, pravijo, da tudi energetsko zelo učinkovit. Nekdo je odlično opravil svoje delo, le da je manjkal tisto učno uro, ko so jemali, da potniki potujemo z elektronskimi napravami in da na poti še težje pridemo do prepotrebnega vira elektrike. Vsakdanjo težavo je nekdo pozabil rešiti.
Tri muhe na en mah ali dobra ideja šteje
To ni bila edina reč, ki me je pri ponosu letališča Heathrow presenetila, ko govorimo o tem, da so najboljše rešitve tiste, ki rešujejo vsakdanje težave – a naj bo dovolj kritik za tokrat. Le še to: že dolgo ne grem na pot brez zunanjega akumulatorčka, ki lahko v takih razmerah reši marsikateri neljubi zaplet z izpraznjeno baterijo.
Končal bi raje s pozitivnim primerom, ki sem ga opazil na bruseljskem letališču. Tudi tam sicer nimajo ne vem koliko možnosti za polnjenje elektronskih naprav, a imajo nekaj zanimivih polnilnih postaj, kjer električna energija prihaja od samih potnikov, ki poganjajo kolo. Trojna zmaga: možnost za oživljanje naprav vendarle je, ob tem še skrbijo za razgibavanje, ki ga prepogosto zanemarjamo zaradi vsega drugega – pa še nihče ne bo polnil vseh svojih naprav (ker se bo prej utrudil od poganjanja). Odlična rešitev: rešuje vsakdanjo težavo, pa še izvirna je, energetsko varčna in zelo prijazna do okolja.