Nadaljevanje zgodbe o novi Evropi

No, v resnici je večina na to kar pozabila in se raje ukvarjala s Španijo, Grčijo in evropskim prvenstvom v nogometu. Odgovora iz Pariza kar ni in ni bilo. V Berlinu so zato postajali vse bolj nestrpni in jezni, misleč – najbrž na podlagi izkušenj s Sarkozyjem, ki je kategorično odklanjal vsakršno omejevanje nacionalne suverenosti –, da je to kljub vsemu še vedno tabu tema, o kateri se ni mogoče pogovarjati.

A izkazalo se je, da je slaba volja povsem odveč. V Parizu so si vzeli čas in nemški predlog temeljito preučili, potem pa pripravili svoj predlog, ki so ga v četrtek poslali Merklovi in Van Rompuyu. Dokument, ki naj bi imel enajst strani, nosi naslov Pakt za razvoj/rast v Evropi (Pact pour la croissance en Europe). Skratka, s Hollandom je začel zares pihati nek povsem nov veter.

Pri Libération, časopisu, ki je blizu socialistom, so se medtem dokopali tudi do nekaj podrobnosti. Če si Nemčija zamišlja politično unijo kot izhodišče in pogoj za vsako nadaljnjo solidarnostno pomoč, Francija predlaga bolj postopen pristop. Na tej točki je Hollande gotovo tudi mnogo bolj praktičen: najprej vzpostaviti federacijo, potem pa na njej graditi vse ostalo, pomeni riniti z glavo skozi zid in upati, da bo prej popustil zid. Francozi so vse skupaj očitno dobro premislili. Zavedajo se, da vzpostavitev Združenih držav Evrope pomeni dolgotrajen proces, ki bo brez dvoma zelo naporen za vse. V tem procesu bo treba korak za korakom poglabljati solidarnost med članicami. Vse skupaj naj bi predvidoma trajalo deset let. V tem času se bo treba dogovoriti, kakšni institucionalni mehanizmi naj se sploh vzpostavijo, kakšen naj bo njihov demokratični nadzor, kako uskladiti posamezne politike, po kakšnem ključu sestaviti bodočo nogometno reprezentanco skupne države. (Dobro, tega o nogometni reprezentanci v dokumentu po vsej verjetnosti ni, ampak slej ko prej bo treba začeti razmišljati tudi o tem.)

Zanimivo je tudi to, da se v Parizu izogibajo besedi federacija: "Nadaljevali bomo s skupnostno konstrukcijo (la construction communautaire) tam, kjer se je pred desetimi leti ustavila, tako da bomo obnovili zaupanje v evropski projekt." Kot kaže, imajo osnovne stvari kar dobro razčiščene – zavedajo se, da bo treba podporo javnosti za ta projekt šele pridobiti. Generalno gledano se zdi, da je Hollandova vizija Evrope mnogo bolj vključujoča, saj hoče vse države, med njimi celo Grčijo, strpati v isti vlak. Vizija Merklove je, nasprotno, precej izključujoča, v njenem jedru oziroma vlaku je prostora zgolj za nekatere. Največkrat se omenjajo Nemčija, Francija, Avstrija in države Beneluksa. Na Slovenijo, nesporno elito Balkana, se pri tem iz nekih čudnih, vsekakor težko razumljivih razlogov kar pozablja. Kakorkoli že, vsakdo ve, da bo Veliko Britanijo zelo težko navdušiti za ta projekt. Najbrž bo o vsem skupaj kaj več jasno po vrhu, ki bo 28. in 29. junija. Že zdaj je brez dvoma jasno to, da postaja Evropa v zdajšnji obliki na globalni ravni vse bolj marginalizirana in irelevantna. V bistvu gre torej za vprašanje, ali bo pri oblikovanju novega globalnega reda sodelovala tudi sama kot aktivni subjekt ali pa se bo zadovoljila z vlogo pasivnega objekta, ki mu bodo drugi določali pravila.

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenje uredništva.