Na papirju je drugače

Menda prvega ne pozabiš nikoli, ampak očitno sem malo premalo nagnjena k beleženju teh "pomembnih" prelomnic. Še svojo starost občasno pozabim (pa ne zanalašč, obljubim) in na sploh sem precej nenadarjena za pravilno razporeditev na časovnici, medtem ko si okoliščine praviloma še predobro zapomnim. Bolj okvirna bo – kar zadeva zaznamek v moji osebni zgodovini – ostala tudi prva izkušnja s kindlom. Spomin je varljiva zadeva in morda bi bila najboljša knjiga za razdevičenje kindla v tem trenutku prav Smisel konca Juliana Barnesa. Ampak izkušnja elektronske knjige vseeno ni tako posebna, da bi jo morala zaznamovati. V resnici ne gre za nič revolucionarnega, kindl je pri meni pospravljen v istem predalu kot zarečeni kruh, saj sem bila že "od nekdaj" nastrojena proti elektronskim knjigam. Že daljša besedila na spletu mi grejo na živce, berem jih redko in po etapah, dolgo časa pa sem si jih tudi tiskala. Neekološko, vem, ampak na papirju je drugače. Ne bom opisovala vonja novih knjig, čeprav je res edinstven, pa svojega odpora do ljudi, ki knjigam vihajo liste, namesto da bi si našli kak drugačen zaznamek. Na avtobusu zadnje čase skoraj vsak dan vidim gospodiča, ki z markerjem vestno označuje pomembne stavke v knjigi s trdimi platnicami. Morda je učbenik, ne vem, ampak vseeno mi je kar malo mučno, ko vidim tisti marker in neomadeževane liste v knjigi.

Nekateri imajo odpor do knjig iz knjižnice in priznam, čisto sveže izdaje je veliko bolj zabavno brati kot tiste z bolj od uporabe kot od starosti porumenelimi listi, čeprav se je po drugi strani nekako zabavno potopiti v starejše knjige s tistimi nekako mehkimi listi. Ampak načeloma nisem kaj pretirano navdušena nad starimi knjigami, še posebno ne nad njihovim vonjem, in na sploh nisem kaj pretirano nagnjena do kopičenja literature, strokovne ali leposlovne. Včasih sem listala enciklopedijo, danes imam internet in moja zbirka knjig se razteza na natanko dveh policah, ki sta obe ostali v moji otroški sobi pri starših. S knjigami vred. No, vsaj večino njih.

Nekoč sem negovala ambicije o lastni knjižni zbirki; v najstniških letih je bil izbor pravih knjig ob postelji skoraj nujen za impresioniranje sebe in drugih. Tudi moj seznam petih najljubših romanov se je oblikoval že takrat in se ni več spremenil. Morda imajo knjige ravno takrat še dodatno moč, da zaznamujejo odraščajočega človeka na način, ki kasneje ni več mogoč. Ne vem, bom videla. Vsekakor ne gre za to, da v dvajsetih ne bi prebrala nobene dobre knjige, a vseeno malo takšnih, ki bi jih absolutno nujno morala posedovati. Sicer pa, kot že rečeno, nisem nagnjena h kopičenju knjig, vsaj ne še. Bolj kot najljubša dela raje zbiram najljubše avtorje, pa še te samo v glavi, ne na policah.

Kindl bi torej moral biti idealen zame, saj so vse knjige nakopičene kar v majhni, tanki ploščici. Pa še branje na poti podpira, kar pogosto počnem (ter še dodatno obtežim torbo), in na sploh je strašno praktičen ter izjemno dobro imitira videz tiska na papirju, priznam. Ampak na dejanskempapirju je drugače. Na papirju tudi knjige dojemamo drugače. Ekrani imajo neko čudno lastnost, da ob njih izgubimo občutek za vrednost. Stvari, ki jih preberete med komentarji na spletu, boste redko prebrali na tiskanem papirju. Ne vem, koliko bo to zmanjšanje vrednosti oplazilo tudi knjige, ampak mirno priznam, da tiste, ki jo imam na kindlu, ne obravnavam enako kot tisto, ki trenutno leži poleg računalnika.

S kindlom sva se zato za zdaj dogovorila, da bo gostil samo knjige, ki niso prevedene v slovenščino. Tablica ima pač naložen tudi slovar in to je nadvse praktično. Za zdaj je torej vsaj v nekaterih primerih zmagala praktičnost. In saj vem, vsebina knjige je enako dragocena ne glede na to, ali stran obrneš z listanjem ali pritiskom na gumb, črke, stavki, ločila, vse je isto. Bistvo je isto. Ampak … na papirju je drugače. Vem, pomembno je, da se bere. Ampak v primeru knjig prvih res ne pozabiš nikoli. Knjige bodo zame vedno takšne s platnicami, proti katerim na skrivaj špegaš in poskušaš razvozlati, kaj bere tvoj sopotnik na vlaku, ali pa v njih skriješ kakšno ljubezensko pisemce, shraniš izpisek izposojenih knjig iz knjižnice. Ne moreš jih sicer trideset stlačiti v tablico velikosti tanjše pesniške zbirke, zato pa lahko vanjo položiš stisnjeno rožo in med zadnjimi stranmi najdeš domnevno izgubljeni nakupovalni seznam. Pri knjigah lahko ugasne baterija le v tebi; one vedno čakajo, ležijo in te kličejo z nočne omarice. Knjige, zaprte v kindl, niso glasne.

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenje uredništva.