Ministre streljajo kot zajce, mar ne?

Čeprav jih po drugi strani kljub njihovi grozljivi nadležnosti ne zna poimenovati, ali vsaj predstavljivo opisati. In čeprav je vsakokratni zdravstveni minister praviloma zdravnik, kljub svoji diagnostični izobrazbi ne zna opisati grozljivih glasov vsaj do mere, ko bi zaskrbljenim državljanom postalo jasno, ali gre za fenomen v ministrovi glavi ali zunaj nje. Če gre namreč za zunanji pojav, je upanje, da pridemo do kakšnega zaresnega imena in priimka. Če pa gre za fenomene glasov in pritiskov v glavi, bi se ministrska glava pač morala postaviti v vrsto v čakalnici nevrološke klinike. Kdo telefonira ministrom Ampak zdaj se malo zresnimo – mar res kdo misli, da ministrom vsak dan telefonarijo neki brezobzirni mafijski botri in jim za vsak zakonski člen, ki ga ministri nameravajo spremeniti, vnaprej grozijo, da jih bodo postrelili kot zajce? Če bi to držalo, bi bila osnovna naloga dobrega zdravstvenega ministra nekaj podobnega, kot je bila na divjem zahodu naloga šerifa – ostati živ do trenutka, ko ura odbije točno opoldne, in potem preživeti še do polnoči. Naslednje jutro pa spet nova epizoda do točno opoldne in naprej do polnoči. Zdravstveni minister bi se moral vsako jutro znova do zob oborožiti s pištolami in revolverji, navleči nase neprebojne jopiče in se zabarikadirati v ministrsko trdnjavo poleg ljubljanskega nebotičnika in centralne policijske uprave. En mafijski klic in naše zdravstvo bi bilo rešeno A v resnici je bitka z mafijo povsem naivna predstava o reševanju zdravstva. Prepričan sem namreč, da bi se v kaosu neurejenega zdravstvenega sistema vsak minister prav srčno razveselil konkratnega grozilnega telefonskega klica, ker bi mu vsaj dal jasno smer ukrepanja; potem bi minister lahko s pomočjo policije in vesoljnega novinarstva dramatično razkrinkal konkretnega zdravstvenega mafijca, ki vsak dan lakomno požira zdravstvene milijone. Kaj naj bi si zdravstveni minister želel boljšega kot vsak dan en opoldanski mafijski klic in še dodatnega opolnoči. Na ta način bi minister herojsko v nekaj tednih rešil slovensko zdravstvo grabežljive mafije in vsi skupaj bi olajšano zadihali in veselo živeli z najboljšim zdravstvom na svetu do konca svojih dni. Ampak telefonskih klicev sploh ni! Ampak tisti, ki so nam stvari v zdravstvu vsaj malo jasne, dobro vemo, da teh slavnih telefonskih klicev in groženj iz ozadja v resnici ni. Tiste združbe zdravstvenih posrednikov, ki so zaradi nespametne ureditve slovenskega zdravstva našle ugodne pogoje za svoje bogatenje, ne potrebujejo mafijskih klicev. Dovolj je, da so preprosto poslovni, pa jim zdravstveni milijoni zaradi amaterskega poslovanja slovenskega zdravstvenega sistema kar sami letijo v malhe. ZZZS je slepa Saj je vendar tako preprosto: edini plačnik vseh naših zdravstvenih storitev, ZZZS, programirano ne sme videti niti enega računa, ki ga posredniki izstavljajo bolnicam. ZZZS lahko z davkoplačevalskim denarjem javnim zdravstvenim ustanovam le slepo plačuje pakete zdravstvenih storitev, za katere so pred desetletjem in več določili nekakšne samoupravne tarife. ZZZS nima nobene možnosti izvedeti, kaj se v teh paketih skriva, koliko je bolnišnica dala za proteze in koliko za druge materiale, in koliko za plače. Poleg tega se medicinska industrija nenehno razvija, diagnostika in zdravljenje spreminjata, in številne nekoč dogovorjene cene, ki jih plačuje ZZZS, nimajo več nikakršne zveze z realnostjo. Proteza ali srčni spodbujevalnik, ki sta pred desetletjem na primer stala nekaj tisočakov, sta danes zaradi razvoja tehnike nekajkrat cenejša. Ampak plačnik, ZZZS, še vedno plačuje enako in ne sme imeti vpogleda v cene tistega, kar plačuje. In seveda, bolnišnica mu tega zaradi lastnih prevarantskih koristi niti noče povedati, ker želi izcuzati od ZZZS prekomeren dobiček, da bi z njim pokrivala druge storitve, ki jih ZZZS zaradi omejitev noče plačati. Ko je davkoplačevalska bolnišnica vesela, da nateguje davkoplačevalski ZZZS Ampak ko želi javna, davkoplačevalska bolnišnica prinašati okoli davkoplačevalski ZZZS, se ne čudite, da imajo preprodajalci v tako kaotičnem in nelogičnem sistemu lahko delo in neizmerne dobičke tudi, če jih ne bi želeli. Saj tudi če prodajo svoj spodbujevalnik za dvakratnik realne cene, bo bolnišnica še vedno vesela, da nateguje ZZZS za faktor dva ali tri in ima dobiček tudi ona. Samo potem se ne čudimo, da tak nategovalski sistem ustvarja deviacije – seveda so bolnišnice zainteresirane, da delajo predvsem stvari, ki so s strani ZZZS preplačane, in veliko manj tiste zdravstvene posege, ki so podplačani. Namesto da bi se vsi v javnem zdravstvu prizadevali za čiste račune in usmerjanje stroke tja, kjer so potrebe ljudi, se bolnišnice "podjetniško" odločajo delati predvsem tisto, kar se zaradi računovodskih napak neinformiranega ZZZS najbolj splača. Kje se skriva denar Kar še veliko bolj velja za zasebnike – koncesionarje. Seveda bo vsak razumen zasebnik v takem sistemu poskušal delati tisto, kar ZZZS najbolj nerealno preplačuje, ne pa tistega, kar je podplačano. Zato se zdravniki namesto v prodajalce svojega znanja in veščin – kar je bistvo zdravništva, spreminjajo v preprodajalce medicinskih materialov, ker je denar v tem in ne v zdravnikovem delu. Najbolj žalostna posledica netransparentnih računov v javnem zdravstvu je popolna degradacija zdravnikovega dela. Namesto da bi dober kirurg služil veliko denarja zaradi prodajanja svojega dela, v resnici služijo le tisti, ki jim nekako uspe v okviru lastnih koncesionarskih podjetih ujeti preprodajalske razlike v cenah materialov. Sistem je iz zdravnikov naredil trgovce. Kar v nadaljevanju omogoča mnogo nedokazljive korupcije. Na primer take, da v javni bolnišnici vpliven zdravnik doseže, da je cena materialov večja, kot bi smela biti, in v zameno bo istemu zdravniku posrednik v njegovi zasebni koncesijski ambulanti prodal enak material po nekajkrat nižji ceni – posredniku je tako vseeno, glavno, da ima na koncu dobiček. Javni-zasebni zdravnik bo na ta način prišel do gromozanskega dobička – pa ne zaradi svojega zdravniškega dela (kot bi bilo za zdravnika normalno), ampak zaradi javno-zasebnega mešetarjenja, ki mu ga ne bo mogel dokazati noben preiskovalni urad. Kako končati igrice v zdravstvu Ampak jedro reševanja vseh opisanih odklonov ni naivno napadanje "posredniške mafije", ampak ureditev javnega zdravstva tako, da se bo nehala nategovalska in skrivaška igra javnih zdravstvenih ustanov z javnim ZZZS. Vse bi rešila preprosta uvedba popolnega vpogleda v finančne transakcije vseh javnih zdravstvenih ustanov. Če je ZZZS plačnik, ima pravico gledati vse račune, zakaj bi bilo to čudno, če pa je vse skupaj en sam javni istem? In če je država lastnik, ima enako pravico tudi minister. Samo uvedba čistih računov, zaradi katere bi lahko ZZZS in minister lahko neposredno gledala vse finančne transakcije v javnih zdravstvenih ustanovah, lahko odstrani sedanje igrice, ki nesmiselno večajo stroške javnega zdravstva. Ampak seveda tega javne zdravstvene ustanove nikoli ne bodo dovolile, ker bi si s tem ogrozile stotine drobnih računovodskih zvijač, s katerimi po mnenju njihovih direktorjev nekako preživijo. Kdo je potem kriv, če ni mafija Ni torej mafija v ozadju tista, ki sesuva zdravstveni sistem. Sesuvajo ga male, nategovalske igrice znotraj javnega zdravstva, ko hoče ena bolnišnica speljati bolje plačan posel drugi, in nategovati ZZZS z nerealno ocenjenimi preiskavami in materiali; pa ko hoče javna lekarna netegovati bolnišnico in ta laboratorij, in vsi skupaj spet ZZZZS in davkoplačevalce. Vse našteto je prvi in pravi vzrok, da imajo posredniki lahko delo in brez posebnih mafijskih navez in grozilnih telefonskih klicev poberejo žetev, ki jo nespametno javno zdravstvo samo ponuja vsem, ki imajo vsaj malo zdrave pameti. Zakaj tone javno zdravstvo Zakaj torej na koncu vsak minister obupa? Ker najprej misli, da bo na ministrski funkciji moral potegniti pištolo in po kavbojsko obračunati z mafijo zavarovalničarjev in posrednikov. Ampak to je iluzija, posel je veliko težji. Javno zdravstvo ne tone zaradi posrednikov, ampak zaradi javnega zdravstva. Minister bi moral predvsem uvesti povsem odprte račune v vsem javnem zdravstvu in točno to je tisto, česar v bolnišničnih okoljih, iz katerih pridejo vsi ministri, absolutno ne želijo. V vsaki od stotin javnih ustanov so pač prepričani, da edino z drobnimi, nategovalskimi zvijačami in diverzijami lahko preživijo. Zato bi minister, če že mora biti zdravnik, v glavi moral najprej obračunati z lastnim zdravniškim okoljem in mentaliteto – to pa je mnogo težje, kot jurišno obračunati s kakršnokoli mafijo. In zato na koncu vsak minister ves bled in jecljajoč ob odhodu s funkcije nekaj govori(či) o pošastnih pritiskih in glasovih, ki se jih niti ponoči niti podnevi ne more rešiti, a jih hkrati niti enega od njih ne zna opisati in poimenovati.