Minipleks kompleks

Kongresni trg z odprto ploščadjo, ki ni več zaparkirana z avtomobili, ampak so ti umaknjeni pod njo, na primer. Sprehajališče od širokega Brega, kjer so se včasih prav tako tlačili avtomobili, vse do Trnovskega pristana. Tudi sprehajalno pot vzdolž obrežja je treba omeniti. Mali kotički z veliko dodano vrednostjo. Stopnice pri vodnjaku, popolne za posedanje na soncu. Par novih mostov. Pa že pozabljene zadeve, kot so tla na Prešernovem trgu in ponovno kockasta Stritarjeva. Novi Centromerkur, ki ni več Centromerkur, in Wolfova, kjer ti na vogalu Zvezdinega lokala ni več treba paziti na mimo hrumeče avtobuse. Strašno me veseli, da so določene ulice spustile zapornice za avtomobile, pa čeprav sem se res rada vozila mimo Prešernovega trga. Zdaj se mi to zdi nenavadno, ampak pred desetimi leti sem redno posedala na lesenih sedežih dvajsetke, se poskakujoč na sedežu vozila prek granitnih kock in zdelo se mi je fino, da lahko običajno vožnjo domov združim tudi z zalezovanjem središča. Od nekdaj so me bile same oči.

Zaprle se niso le ulice, zaprle so se tudi trgovine, lokali, kinodvorane, na njihov mesto pa so prišle banke in turistične agencije. Lepo pristojijo skupaj. Nedavno je vrata zaprla tudi prodajalna cedejev na Miklošičevi, kar je skoraj konec nekega obdobja. Ostajajo pa gradbene luknje in gradbišča, ki so zdaj parkirišča. Nuk 2, na primer. Emonika. In Šumi. Tako so hiteli s podiranjem te stavbe, zdaj pa je tamkajšnja praznina stalnica in avtobusna postaja ob njej bo očitno za vedno ostala na priložnostnem odru ter obdana z varnostno ograjo. Vsake toliko časa v javnost pricurlja kakšna informacija o načrtovani gradnji; najprej so hoteli narediti mestni multipleks kinodvoran in standardne poslovno-stanovanjske objekte, potem so se razmere malo spremenile in za kino ni bilo več interesa. Kinodvorane menda niso več dovolj dobičkonosne, tudi nekdanje, ki so bile posajene po celem mestu, so počasi pomrle. Mojca je v denacionalizacijskem postopku, Triglav ga je že prestal. Union je postal večnamenska dvorana, Šiška pa precej spodoben koncertni prostor. Pri bežigrajski dvorani imajo menda težave z oddajanjem, zato ji grozi logična sprememba namembnosti. Kompas je v zasebni lasti, Vič je nedavno postal Cirkus, namesto njega pa se je po več letih vrnila nikoli pozabljena Komuna. Ista kot prej, le da vstopnice po novem prodaja kar natakarica.

Vseh dvoran se dobro spomnim, le Triglav sem od znotraj videla samo enkrat. V Kompasu sem kar trikrat gledala Žametne noči, kot so pri nas prevedli Velvet Goldmine. Ob tihih delih filma se je v skoraj butično dvorano slišal hrup iz lokala pred vrati. V Mojci sem si ogledala Veliko modrino, precej neprimeren film za osnovnošolski abonma. Jokala sem kot dež (ampak to tako ali tako počnem še danes). V Šiški sem gledala same slabe filme in se ob njih režala, Deep Blue Sea in Mission to Mars. V Šiško si lahko šel samo za štos, saj je bila dvorana dovolj ogromna (in neobiskana), da si se lahko usedel bolj na samo, se malo delal norca iz filma in nisi nikogar motil. Zdaj že arhaična mera obzirnosti. V Bežigradu sem gledala Čarovnico iz Blaira, v Dvoru pred Kinodvorom Magnolijo, v Unionu pa Lepoto po ameriško. In Nevidnega človeka. Mislim, da je bil to celo prvi film, ki sem si ga ogledala na velikem platnu. V kino me je peljala sestra in zdi se mi, da nad tem ni bila ravno najbolj navdušena. Mislim, katera najstnica pa bi s seboj rada vlačila svojo mlajšo sestro?

Na projekciji zadnjega filma, ki sem si ga ogledala v Komuni pred zaprtjem in ponovnim odprtjem, sva bila prisotna samo dva gledalca. Ampak čeprav se s tem mestnim kinom še vedno nihče ne ukvarja tako, kot bi se moral, v kinih v središču vendarle je prihodnost, le oblikovati jih moraš prav. Kinodvor je vzorčni primer tega. Očitno nisem edina, ki misli tako, saj sem nedavno presenečena (no, bolj prav bi bilo reči zgrožena) ugotovila, da resno razmišljajo o gradnji minipleksa treh dvoran pri Figovcu. Ha? Kako pri Figovcu? Pri Figovcu. Na večino mestnih investicij gledam z varnimi zadržki laika in se veselim projektov, ki res uspejo, ampak pri tej ideji pa tudi jaz ne vidim razumnega potenciala. Tudi če po mestu ne bi bilo več dvoran, ki so jih prepustili propadu, je zamisel o zapiranju ploščadi med Slovensko cesto in parkom, oprostite, naravnost bedasta. In kolikor mi grejo na živce razne civilne iniciative za vsak kvadratni centimeter ali decibel, zelo upam, da ta projekt ne bo šel skozi. Saj je lepo, da MOL razume potencial mestnih kinodvoran, a vseeno. Težko me bo prepričati tako v smiselnost investicije kot privlačnost mestnih "minipleksov", še najbolj pa v lokacijo. Pri Figovcu namreč ni prostora. Tam je svojega že zasedel dobrodošel odprt pogled, preko katerega se spogledujeta cesta in park.