Ponedeljek, 8. 4. 2019, 20.18
5 let
Miha Mazzini: Preživetje je le še opcija za doplačilo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
7,97
41
Sem letalski potnik prestrašene sorte in zato pazljiv bralec poročil o letalskih nesrečah. Obenem me pisateljsko in antropološko seveda zanima delovanje družbe, zato so mi bila branja poročil o nesrečah letal boeing 737 MAX 8 tako šokantna: ni šlo namreč za nesreče, šlo je za predvidljive posledice normalnega delovanja sodobne družbe.
Dolgoročno načrtovanje
Model MAX je nastal na hitro in na silo. Ko je leta 2011 letalska družba American Airlines povedala, da bo raje kupila Airbusova letala, ker so pač varčnejša z gorivom, je pri Boeingu zavladala panika. Imeli niso ničesar. Razvoj novega letala pa traja desetletje. A, glej, glej, tri mesece kasneje so že imeli 737 MAX (vir).
Letalska industrija je pač panoga dolgih načrtovanj in strategije, kar je tujek v sodobni družbi. Svet je narejen za hitre učinke, na največ štiriletni mandat, od držav do uprav. Osnovna ideja je torej: obljubljam vse po vrsti, da pridem na oblast, potem naredim tisto, kar je v nekaj letih mogoče, da so rezultati vidni takoj, za tem pa se ne upam lotiti ničesar, da se mi mandat lepo izteče in spet obljubljam čudeže za naslednjega.
Spomnite se zanimive panoge gradnje katedral v srednjem veku. Načrtujemo danes, da bo čez sto ali dvesto let nekaj videti na tem mestu. V srednjem veku je vladal občutek stalnosti, zdaj pa naglih sprememb. Saj veste, disruptivne industrije itd. Nihče ne dela ničesar več za naslednje rodove.
Očitno je težava že načrtovanje deset let vnaprej.
Panika!
Če ni dolgoročnega načrtovanja, potem tudi ni dovolj časa za razvoj. Kot smo že rekli, rezultati morajo biti hitri. Boeingovi inženirji so tako delali vsaj z dvojno hitrostjo, ritem opisujejo kot "frenetičen" (vir).
Nihče izmed njih ni omenil, da bi bili dvojno plačani za dvojno hitrost.
Nadzor
Korporacija je torej na hitro nekaj naredila, a na srečo obstaja višji organ, država, ki bo za obče dobro in varnost preverila, kako in kaj. Ameriška agencija FAA seveda opravlja nadzor, zdaj pa se je izkazalo, da nimajo dovolj zaposlenih strokovnjakov, tako so nadzor opravili kar zaposleni na Boeingu (vir).
Povedano preprosto: tisti, ki so delali, so se potem tudi preverili.
Hm. Gleda na to, da živim od načrtovanja in preverjanja uporabniške izkušnje, neverjetno pogosto dobim v roke program, za katerega avtorji trdijo, da dela nekaj, pri meni pa stori povsem nekaj drugega. Ko jim to omenim, se posmehljivo zasmejejo: kreten, saj bi lahko vedel, da mora uporabnik izvesti nekaj deset ritualnih gibov in pritiskati na nepredvidenih mestih, pa bo vse delalo brez napake.
Živimo v družbi, kjer torej korporacije nadzorujejo same sebe.
Varčevanje
Če gre za nov model letala s pomembnimi spremembami, mora vpeljava vključevati tudi usposabljanje pilotov. Ker pa se mudi, bi bilo idealno, da bi bil novi model pravzaprav stari model - koliko bi privarčevali! Glede na to, da izdelovalci nadzirajo sami sebe, to ni tako nemogoče narediti. In glej, novo letalo je postalo uradno enako staremu letalu (vir).
Piloti letal MAX večinoma sploh niso vedeli, da so opremljeni s sistemom MCAS, umetno inteligenco, ki vodi letalo po svoje. Na enem od prejšnjih poletov nesrečnega letala Lion Air je čisto po naključju v kabini sedel še tretji pilot, kot čisto navaden potnik, in ko je letalo začelo leteli po svoje, je sistem MCAS izključil (vir), ker je zanj vedel. In vsi so preživeli.
Skratka, varčujemo, pa naj stane, kolikor hoče.
Dodatna oprema
Pred leti mi je znanka ponosno povedala, da si je končno kupila BMW. Povabila me je na poskusno vožnjo. In glej, čudil sem se. V kabini ni bilo skoraj ničesar, pokrovčki namesto stikal in prikazovalnikov, še preprog ni bilo na tleh. Ko sem ji jih omenil, je čisto podivjala: vse je treba dokupiti posebej, ona pa ni imela denarja. Kako sem lahko tako zoprn, da ji pokvarim veliko veselje!
Zdaj smo izvedeli, da tako prodajajo tudi letala. Sistem MCAS je namreč povezan s senzorjem AOA, ki bi pilote opozoril, kaj se dogaja (vir).
Če bi ga imeli.
Žal pa je senzor AOA del paketa, ki ga je treba doplačati posebej (vir). Letalske družbe, ki varčujejo, ga pač ne - recimo v Etiopiji in Indoneziji. Kot za Boeing tudi za letalske družbe velja pravilo čim večjega dobička, zakaj bi torej kupovale dodatno opremo? In kako jih lahko obsojamo?
Še ne tako dolgo tega je kupovanje vode v steklenicah zvenelo bizarno, danes je običajno. Kar v resnici pomeni, da so nam korporacije nekaj, kar je bilo v osnovni opremi, spremenile v dodatno, doplačljivo.
V onesnaženih mestih lahko že kupite plastenke s svežim zrakom (vir).
Dodatne storitve
Logika pretvarjanja vsega, kar smo nekoč razumeli kot del običajne storitve, v dodatek je posebno lepo napredovala pri naših domovih upokojencev: "namestitev slušnega aparata = en evro doplačila", "menjava plenice = en evro" itd. Tudi prhanje je treba doplačati, v ceno je vključeno le enkrat na štirinajst dni (vir). Skratka, varčujemo in starcu ne namestimo slušnega aparata (prihranimo en evro!), zato bodo možgani dobivali manj dražljajev in demenca bo hitro napredovala. Starec bo obležal in stroški njegovega bivanja bodo dražji za stotine evrov. Ali pa: ne menjamo mu plenice (en evro prihranka!), začnejo se vsa mogoča vnetja, potreboval bo draga zdravila itd. Četudi ostanemo na ravni ekonomije, je to kolosalna neumnost. Če k temu pristopimo kot ljudje, pa krutost brez primere.
Sklep
Govorijo o nesrečah, a sistem očitno deluje točno tako, kot je zastavljen: čim več dobička, čim hitreje. Kdor v dirki ne sodeluje, propade.
Zgodili se torej nista nesreči, marveč logični posledici.
Boj za dobiček namreč zahteva žrtve.
Vedno poskušam za kolumno najti učinkovit sklep, a za tole ga je že napisal Kurt Vonnegut:
"Tako to gre."
41