Neskončne počitnice Boruta Pahorja

Na Slovaškem je Zuzana Čaputová zmagala v prvem krogu (od dveh) in njena kariera je zgleden primer boja za pravno državo, pravičnost in varovanje okolja. Ne pozabimo korupcije. To je vseeno država, kjer lokalni šefi naročajo umore novinarjev, in ravno tistemu, ki je zdaj v ječi zaradi umora, se je Čaputová pred leti ostro postavila po robu – in zmagala! Ni čudno, da se je propagandni stroj nasprotnikov ponorelo zavrtel z vsemi mogočimi lažnimi obtožbami.

Za slovaško kandidatko sem prvič slišal pred kratkim, ko smo sedeli v kavarni v Bratislavi in so domačini razpravljali o njeni odločitvi, da ne sprejme mesta pravosodne ministrice, marveč se poda v predsedniško tekmo. Predvsem pa o njeni utemeljitvi, da bi v parlamentarnem mandatu mogoče spremenila zakon ali dva, kot predsednica, ki nima formalne moči, pa lahko uporablja svoj položaj za opozarjanje na nepravilnosti, za boj za pravico in za odpiranje perečih družbenih tem.

Kar lezel sem pod stol in bolj tenko dihal, da bi postal neviden.

Mnenja Miha Mazzini: Česa na proslavi ne boste slišali

A glej vraga, nekdo se je spomnil, od kod prihajam: "Pa saj pri vas, v Sloveniji, ima predsednik podoben bolj ceremonialni položaj in omejitve. Kako se vaš predsednik bori za boljšo družbo?"

Momljal sem in mahal natakarju, naj mi hitro prinese nekaj, česar nisem potreboval.

Omizje pa je strmelo vame in z grozo sem zaznal, da zardevam: "E ... naš predsednik ... E ... za ljudstvo ... E ... je storil ... E .... se bori ... E ..."

Zdaj jih je pa zares zanimalo.

Dosti mi je bilo muke in podoživljanja sramu namesto človeka, ki ga ne poznam, ki očitno sramu ni sposoben in na čigar dejanja ne morem vplivati. Globoko sem vdihnil in rekel: "Njegovo ime je Borut Pahor. Poiščite njegov uradni, predsedniški profil na Instagramu in mi povejte, za kaj se bori."

Glave so se upognile, prsti potolkli po zaslonih in najprej je dama v kotu izdahnila šokiran: "O ..." Opravičujoče se mi je nasmehnila in dodala: "Napačnega sem našla." Čez minutko je šokirano ugotovila, da ni napačen, saj na profilu izrecno piše, da gre za slovenskega predsednika in da torej berete uradni predstavitveni kanal naše države.

Tisti "oooo" se je širil okoli omizja. Dvignili so glave in oči so imeli tako velike, kot bi se ravno najedli norih gob.

"Ne upam pogledati," sem rekel.

Kruti Slovak mi je porinil svoj telefon pred obraz.

Foto: Instagram & Imdb

Medtem ko so tuji državniki oblečeni po diplomatskih pravilih, naš ilegalec, naš upornik, naš mladi punker, naš revolucionar skriva v čevljih otroške nogavice. Objava je bila v žanru, ki ga imenujejo "coming out", torej javno razkritje, ki bo opogumilo vse njemu podobne, ki prav tako trpijo zaradi skrivanja infantilnih nogavic in zaradi tega ne morejo polno zaživeti. Verjetno bo tudi padla katera od svetovnih vlad, ki preganja poslikane kose perila.

"Gospodična, dajte zaupat' sistemu!"

Čas je za priznanje. Ko sem pisal scenarij za film Izbrisana, sem vanj vključil tudi antropološki poskus. Ko se glavna junakinja prebija iz pisarne v pisarno, od Poncija do Pilata, se ena od uradnic nagne naprej in ji reče: "Gospodična, dajte zaupat' sistemu!"

Ker me zanimajo mentalitete, sem hotel videti odziv na ta stavek pri različnih narodih.

In ker film potuje, sem priča odzivom:

Skandinavci – čista tišina. Seveda bo sistem vse uredil. Tega so navajeni in to pričakujejo.

Nemci – pogrkovanje in "hm", "hm". Niso povsem prepričani, ampak sistem bo uredil, mogoče mu bo treba le malo pomagati.

Srbi – krohot. Sistem bo kaj uredil? Šala in pol! Jasno jim je, da morajo vse urediti sami.

Vrnimo se k stari trditvi, da mi po delovanju družbe nismo Balkan, marveč Nemčija. Zakaj je potem pri nas odziv občinstva na ta stavek bolj podoben Srbiji kot Nemčiji?

Priznajmo si, ne pričakujemo, da bo sistem kaj uredil, niti ne, da bo sploh deloval. In ker se ne zavedamo, da smo sistem tudi mi, pa čeprav vsak od nas le delček, ko pride čas, da delujemo, pogledamo proč in si rečemo: ah, sistem ne deluje.

In priznajmo si tudi, da bi nam bilo veliko gorja in energije prihranjeno, če bi delovanje sistema izboljšali. Načina sta dva: od spodaj, torej sami storimo kakšno malenkost, in od zgoraj.

Predsednik je simbol našega sistema

Naš predsednik ima funkcijo, ki je simbolna. Plačujemo ga zato, da simbolno predstavlja sistem, nam vzbuja občutek zanesljivosti, boja za pravičnost, okolje, skrb za sodržavljana; skratka zato, da dela za skupno dobro. To je njegova edina naloga.

Zdaj pa se odpravite ogledovat njegov Instagram. Če ne bi vedeli, kaj gledate, bi imeli občutek, da vam nekdo kaže fotografije z letovanja visokega ranga (hej, srečal se je z angleško kraljico!). To je niz pričevanj o človeku, ki uživa neprestano in mu ničesar ne manjka. Uživač na neskončnih počitnicah večne neodgovornosti.

Mnenja Miha Mazzini: Čudežna beseda, ki bo spremenila Slovenijo

Njegov kriterij delovanja je jasen: če mu je kaj "fajn", bo to tudi naredil. Petič je šel gledat angleški film o skupini Queen - koliko slovenskih umetniških prireditev pa je podprl s svojim obiskom? Niti ene. In tako dalje, mirno se lahko sprehodite po gospodarskih panogah.

Kot premier je prevzemal odgovornost za vse po vrsti, ne da bi karkoli tudi storil, in s tem je odgovornost spremenil v prazno frazo. Ko sem pisal o tem (preberite), so se mi oglašale gospe, ki so trdile, da je res nesposoben, a pošten – on osebno ne krade. Verjamem – vendar, mar je to dovolj? Je koga ustavil pri kraji in korupciji? Torej je zgled gledanja proč.

Starost

To so vedeli že davno in tudi Jung je potrdil: ko človek doseže petdeseta, pogleda svoje življenje in naredi rekapitulacijo. Če je vaš psihološki razvoj potekal normalno, vas v teh letih začne gristi, kaj boste pustili za seboj. Kar je v resnici le oblika vprašanja, kaj ste storili za druge, za skupnost.

Borut Pahor je že davno prešel pol stoletja in krenil že proti šestdesetim, a se ni ustavil niti za sekundo. Neverjetno je, da človek, ki je vodil stranko, nato državo kot premier in imel dva mandata kot predsednik, potegne črto in ne najde drugega seštevka razen svojega užitka.

Dosežek

Življenje seveda vedno poskrbi za komične učinke. Najbolj smešni so tisti, ko ne vidimo tega, kar se nam dogaja pred lastnim nosom.

Po spletu mnogo Slovencev neprestano išče in glasno obsoja "parazite" ter tekmuje v tem, kdo jih bo prepoznal več. Saj veste: "Umetniki! Zajedavci! Znanstveniki! Paraziti! Uradniki! Lenuhi! Šolniki! Plačanci! Zdravniki! Kam gre naš davkoplačevalski denar??!?!?"

(Spotoma, točno s temi izrazi so zmerjali tudi mlade protestnike za okolje!)

Po vsem tem kričanju pa gredo na predsednikov Instagram in se raznežijo nad njim: "Joj, kakšne lepe nogavičke!" Itd.

Pod črto

Dejansko sem upal, da bo Pahor v drugem mandatu naredil tudi kaj za koga drugega razen zase. Saj mu ni več treba skrbeti za ponovno izvolitev. Upanje se mi ni uresničilo. Pahor je točno to, kar vidimo: niz sličic lastnega užitka.

V družbi, ki razpada, je točno tak predsednik, kakršnega ne potrebujemo.

In točno tak, proti kateremu protestirajo mladi. Pahorjevo delo je utelešenje slabega zgleda za vse generacije, ne zgolj mlade.

Primerjava njegovih dozdajšnjih dosežkov z dosežki Zuzane Čaputové pa še največ pove o volivcih. Ko vas bo naslednjič kdo zamenjal s Slovakom, ga vljudno popravite, da med državama ni povezave. Na Slovaškem so siti korupcije in volijo človeka dejanj, pri nas pa obraz z Instagrama, da bo le vse ostalo nespremenjeno.

Mnenja Miha Mazzini: Usoda slovenskega junaka