Miha Mazzini, pisatelj

Takrat sem v knjigarni zagledal njegovo knjigo Godbe, sicer zbirko kratkih zgodb (na naslovnici v Mazzinijevem stilu piše, da gre zbrko), rumeno knjižico s pomenljivim oblikovanjem naslovnice, pri kateri je v evolucijski cikel razvoja človeka vskočil Fred Astaire. Obrnil sem jo naokoli in na zadnji strani so bili v stilu naštevanja skladb na zgoščenki napisani naslovi kratkih zgodb z njihovimi kratkimi sinopsisi. Odprl sem in začel brati prvo zgodbo.

Zamzak & Noe, 1989 Ste se kdaj vprašali, zakaj niste nikoli videli zamzaka? No, Mazzini ima seveda odgovor na to. Bilo je v času Noeta, ko je ta že stesal barko, nanjo vkrcal vse živali in družino ter zalil vrata s smolo. Prve dežne kaplje so že padale, tedaj pa je od nekod pritekel zamzak in zaprosil, ali se lahko vkrca tudi on.

Noe reče: "Poglej! Vse živali na ladji so v parih. Ti si sam. Četudi te vzamem na krov, rešim le tvoje življenje, ne pa tudi tvoje vrste. In kaj je eno samo življenje proti celi vrsti?" Zamzak odgovori: "Prav imaš. A kdo si ti, da sodiš, koliko je vredno moje življenje, koliko sem vreden jaz posameznik? Tega nihče od naju ne more presoditi. Bodi velikodušen in usmiljen, odpri vrata in reši življenje." Noe se ob tem globoko zamisli, medtem ko zamzak že čofota po vodi, in si zaželi, da bi bil enak Bogu ter da bi torej lahko bil tako sodnik kot uničevalec. Potem Noe pogleda v vodi stoječega zamzaka, mu zavpije KO TE JEBE in z odločno in široko kretnjo, kot so čudne poti Božje, nedoumljive smrtnikom, zaloputne okno. S knjigo sem odšel proti blagajni.

Izbrisana, 2014 Na zgoraj opisano zgodbo sem se spomnil, ko sem pretekli konec tedna prebral Mazzinijev najnovejši roman Izbrisana. Gre za družbenokritični roman, ki svoje lovke steguje do današnjih dni. Tudi tu, v romanu gre za enega samega človeka, ki pa v realnosti seveda predstavlja veliko ljudi, pravo množico. Po različnih civilnopravnih gibanjih in poskusih ter publikacijah, s katerimi so skušali spremeniti neupravičeni administrativni izbris več kot 25 tisoč prebivalcev, ki so v Sloveniji bivali na začetku devetdesetih (nekateri že desetletja), vendar niso imeli urejenega t. i. republiškega državljanstva, zaradi česar so bili februarja 1992 izbrisani, je ta (neustrezno rešena) problematika z Mazzinijem namreč doživela tudi svojo realistično in angažirano literarno obdelavo.

Glavna junakinja romana je izmišljena Zala Janković, ki se je rodila v Kragujevcu, potem pa se s starši preselila v Slovenijo in tu živela naprej. Ko je kot samohranilka maja 1992 rodila svojega sina, pa se je nenadoma izkazalo, da je dejansko ena od izbrisanih, kar je v praksi pomenilo, da so ji propadle vse ugodnosti slovenske državljanke, od zdravstvenega zavarovanja do porodniške (dela namreč kot vzgojiteljica). Zala tako v toku romana zgroženo ugotavlja, da sploh ne ve, kaj se ji je zgodilo, in da pri tem še zdaleč ni edina, pri čemer se slovenska administracija eichmannovsko izgovarja na to, da je "pač ni v računalniku".

Izbrisana je temna stran slovenske osamosvojitve skozi Mazzinijeve (tudi računalniške) oči.

Zakaj tak roman? Odločil sem se, da z Mazzinijem naredim kratek intervju, ki sva ga z njemu lastno hitrostjo in ekspeditivnostjo opravila že naslednji dan. Za potrebe kolumne sta tu prvo vprašanje in odgovor.

Rugelj: "Kako to, da si se odločil za tako družbeno angažiran in aktualen tekst? Od kje notranji vzgib zanj?" Mazzini: "Tole bo za te kraje zvenelo, kot da so pravkar pristali Marsovci in intervjuvaš enega izmed njih. Pripravi se. OK? Lahko?

Čutil sem moralno dolžnost.

Slovenska umetnost je pač na državnih seskih že zelo zelo dolgo in nezavedno umetnika je razvilo senzorje za teme, ki jih politiki nočejo. Izbrisani, ta sramotni madež, ki so ga levi in desni tlačili pod mizo, je ena takih tem."

Me je ta odgovor presenetil? Če pogledam njegovo dozdajšnje literarno ustvarjanje, niti ne zelo.

Mazzinijevi romani od leta 1987 do leta 2000 Mazzini je bil v svojem dozdajšnjem ustvarjanju, sicer nezgrešljivo povezanim z literaturo, publicistično dejavnostjo, računalništvom in filmi, pogosto družbeno angažiran. Tak je bil že njegov prvi roman Drobtinice, ki je izšel leta 1987, torej dve leti pred Godbami in je še zdaj družbeno aktualna zgodba o izkoreninjenem bosanskem delavcu z Jesenic (od koder je tudi avtor). Danes je že skoraj klasika. Drobtinice so bile takrat razglašene za slovenski roman leta, izšle so v nakladi prek 50 tisoč izvodov, ki je za današnje čase nepredstavljiva številka, po knjigi je bil nekaj let pozneje posnet tudi film Operacija Cartier, sam pa jo imam za nekakšnega predhodnika Vojnovićevega romana Čefurji raus!

Za Godbami, ki jih je izdal v samozaložbi, se je Mazzini leta 1992 potem udeležil natečaja, v katerega je takrat zagrizlo kar nekaj slovenskih pisateljev. Takrat je eden od novokomponiranih kapitalistov objavil natečaj za najboljši slovenski roman in ponudil nagrado 30 tisoč nemških mark.

Na natečaj je prišlo neverjetnih 150 romanov, pet jih je bilo izbranih v finale ter tudi objavljenih v knjižni obliki, eden med njimi je bil tudi Mazzinijev Zbiralec imen. Slogan romana je: "Noč na otoku, nakar pride demon in te vpraša za ime. Če ga poveš, ostaneš brez imena, in nenadoma postane jutro zelo zelo daleč." Roman je pred nekaj leti izšel tudi v angleščini, kakor tudi večina drugih Mazzinijev del.

Po Satanovi kroni iz leta 1993 (roman je izšel pri tedaj zelo ugledni založbi Wieser) je Mazzini leta 1999 s knjigo Čas je velika smetanova torta posegel na področje otroške literature. Da je talentiran tudi tu, kaže na primer podatek, da je knjiga petnajst let po izidu v knjižnicah še vedno lepo izposojena in da ji leta za zdaj, kot kaže, ne škodijo.

Za Mazzinijeva dela je na splošno značilno, da so odporna proti času, Drobtinice se po več kot četrt stoletja izposojajo bolje od povprečnih slovenskih romanov, ki so izšli v zadnjih petih letih. Potem sta na prelomu tisočletja izšla dva njegova romana. Eden od njiju je Kralj ropotajočih duhov (2001), pripovedka o dvanajstletnem dečku Egonu, menda Mazzinijevem alter egu, v 60. letih, ki se trudi obvarovati lastni svet, saj ga resno ogrožata versko blazna babica in nevrotična mama, in pri katerem gre za do neke mere ubeseden filmski scenarij za Sladke sanje, ki pa mu je dodano še marsikaj, kar je v filmu izpuščeno. V povezavi s Telesnim čuvajem, modernistično srhljivko o spaki, ki mora odplačati mafijsko uslugo, in drugim avtorjevim romanom iz istega časa (2000), ki pa se dogaja v sedanjosti, natančneje v Berlinu, smo takrat dobili prav simpatičen Mazzinijev komplet. Dodatno najbrž še v povezavi z izjavo, v kateri je (najbrž namerno) v enem takratnih intervjujev rekel nekako takole (navajam po spominu): "Sicer vsi mislijo, da je Kralj ropotajočih duhov moja najbolj osebna knjiga, Telesni čuvaj pa tista, ki je najdalj od mene, vendar je v resnici ravno obratno." Ne glede na to, ali je to res ali ne, pa je dejstvo, da sta ti dve knjigi predstavljali skrajnosti v dotedanjem Mazzinijevim opusu. Oba romana sta izšla v več tujih jezikih, tudi v Ameriki, in spomnim se, da nam je Miha pred leti poslal elektronsko pismo, ki se je glasilo nekako takole (po spominu): "Če se spomnite, sem pred časom zastavil vprašanje, ali je mogoče, da brez kakršnekoli institucionalne podpore in mimo vseh pisateljskih klik, torej zgolj z avtorjevim angažmajem, roman slovenskega avtorja izide tudi v Ameriki, kjer je natisnjen manj kot odstotek napisanih del. Mogoče je." Mislim, da to pove vse o Mihi Mazziniju. Nič ga ne ustavi.

Mazzinijeve neleposlovne knjige 2002–2012 Kar nas pripelje do njegove aktivne publicistične dejavnosti, kamor ne štejem njegove kar obširne računalniške bibliografije. Leta 2002 je izšla njegova knjiga Dostava na dom, izbor njegovih časopisnih in revijalnih tekstov zadnjih petnajstih let, v katerih se pokaže kot občutljiv in iskriv opazovalec družbe in nesmiselnosti početja določenih posameznikov, kar je potem nadaljeval tudi v naslednjem desetletju. Če ti kaj ni prav, se pa izseli (2011) je nekakšno nadaljevanje te knjige, v kateri so zbrane najboljše kolumne, ki jih je v letih 2010 in 2011 pisal za Siol, med njimi je seveda tudi nekaj že skoraj ponarodelih ugotovitev o Slovencih, od analize slovenske obsedenosti z nepremičninami do slovenske mame, ki je pripravljena v nedogled skrbeti za svojega že davno odraslega sina. No, vsaj zame osebno pa vrh njegovega neleposlovnega ustvarjanja do zdaj predstavlja knjiga Rojeni za zgodbe (2012), predelana različica njegovega doktorata, v katerem se je ukvarjal z izvori (literarnega) ustvarjanja.

Mazzinijevo leposlovje po letu 2000 Po njegovem mladinskem romanu Drevo glasov (2005) je tri leta pozneje izšla njegova nova knjiga kratkih zgodb Trenutki spoznanja. Gre za zbirko štirinajst presenetljivih kratkih zgodb, kjer so junaki omrtvičeni in izvotljeni, odrezani od svojega notranjega, le njim lastnega bistva, kar se pri vsakem v nekem trenutku izkaže na svojevrsten način.

Mazzini je to knjigo sklenil z "Zelo preprosto zgodbo" o neizmerni ljubezni očeta do sina in trenutku spoznanja za psihologinjo ob očetovem samomoru, ki je postala tudi del filmskega projekta. Ta je do zdaj doživela že deset jezikovnih različic, ki si jih lahko ogledate na http://www.mihamazzini.com/SimpleStory/. Mazzinijev naslednji roman, Nemška loterija iz leta 2010, se dogaja na začetku železnih 50. let, ko se je Jugoslavija sprla s Sovjetsko zvezo in so z Zahodom vladali hladni odnosi, na mejah je bila vojska, na splošno pa je to bil čas pomanjkanja in tegob. Med ljudmi so začele krožiti brezplačne srečke Nemške loterije, od katerih vsaka zadane. Prste pri loteriji ima tudi glavni junak, sicer poštar, ki po čudnem naključju postane aktivni del Nemške loterije, svojevrstne igre na srečo, ki pa je za nekatere tlakovana v pekel. Lanska Paloma negra je tako Mazzinijev predzadnji roman. Spet se piše leto 1950. Polkovnik David, človek, ki je vajen vsakovrstnega nasilja, nenadoma začuti težo vesti. Med podpisovanjem nalogov za eksekucijo mu roka zastane in čeprav ve, da s tem izpisuje lastno smrtno obsodbo, ne zmore naprej.

Zato ga general pošlje na vojaško akcijo v odročno slovensko vas, ta na videz preprosta naloga, ki naj bi mu povrnila izgubljeni ugled, pa se začne nevarno zapletati. Na vasi cvetijo kontraband in avtohtone ideologije, zadnjo besedo pa ima ljubezen − tudi do nadvse priljubljenih mehiških limonad. Izbrisana je torej nadaljevanje Mazzinijevega opusa iz naše polpretekle zgodovine, ki pa je tokrat še kako živa.

Mazzini, prihodnost Mazzini je prejšnji teden končal pisanje kolumn za Planet Siol.net, ki se na neki način odražajo tudi v romanu Izbrisana, čemur sem seveda moral posvetiti eno od vprašanj v intervjuju.

Rugelj: "Glede na to, da si za spletni portal Planet Siol.net dolgo časa pisal nekakšen psihogram Slovencev, se mi zdi, da si v zgodbi izbrisanih našel reprezentativni primer našega funkcioniranja v neobičajnih pogojih.

Je tudi širši kontekst dveh desetletij samostojne Slovenije tisto, kaj te je pritegnilo pri vsem skupaj? Izbrisani, ne torej zgolj zgodba o prizadetih prebivalcih, temveč tudi zgodba o Slovencih?"

Mazzini: "Seveda. Dr. Dragotin Dežman je sredi 19. stoletja kot eno glavnih značilnosti Slovencev navedel 'našo apatijo za javne reči' in ena od oseb v romanu izreče stavek, da morajo veliki narodi gledati naprej, mali pa proč, to olajša preživetje."

Prepričan sem, da Mazzini ne bo mogel dolgo časa gledati proč. Po mojem se bo kmalu spet oprijel kolumnistične tipkovnice in Slovencem še naprej nastavljal svoje kritično ogledalo.