Margaret Thatcher in dediščina Evrope

Zgornja izjava najbrž na najlepši mogoč način evocira tisto poglavje evropske zgodovine, s katerim je bil tako zasičen zadnji teden. Na prvi pogled zelo jasna izjava, katere sporočilo je nedvoumno: nekoč je bil socializem. Danes ga ni več. Baronica Margaret Thatcher ga je pokončala. Baronice danes ni več. Ostajata torej spomin in svarilo. No, vsaj v Sloveniji se zdi, da ostaja še nekaj več. Mnogi namreč menijo, da v Sloveniji socializem še ni mrtev. Mrtva je samo baronica – vsaj o tem ni nikakršnega dvoma. O tem konec koncev prepričljivo pričajo spontana javna veseljačenja v različnih britanskih mestih. Vse skupaj je malce nenavadno in človek v bistvu ne ve prav dobro, kako si naj to razloži – nekaj približno podobnega je bilo mogoče videti samo še ob likvidaciji bin Ladna. Zanimivo, ob smrti socialističnih politikov takšnih množičnih veselic ni bilo. Kot rečeno, baronica je skupaj z Ronaldom Reaganom pokončala socializem: ona je držala kol, Reagan pa je po njem mahnil s kladivom in "pošasti" prebodel srce. Začelo se je obdobje privatizacije. Družbe ni bilo več, bili so samo še svobodni in podjetni posamezniki, ki so se znašli v kapitalističnem raju, kjer so delali sami s sabo in svojo lastnino, kar so vedeli in znali. Ampak natanko na tej točki se začnejo za nekoga, ki mu je usmerjeno izobraževanje opralo možgane, določene težave. Njegovo razumevanje se znajde pred resnimi preizkušnjami in vprašanji. Kako razložiti dejstvo, da so se zadnje težave v kapitalističnem raju začele ravno v zasebnih bankah, ki so v nekem trenutku ostale brez tujega denarja? Se pravi, kako to, da so bili državljani tako ZDA kot praktično vseh razvitih in malo manj razvitih evropskih držav prisiljeni pokriti izgube, ki niso bile njihove? Ali ni ta praksa v bistvu precej nekapitalistična? Usmerjeno izobraženi nekako še razumejo, da je težava socializma v tem, da ti sčasoma zmanjka tujega denarja. Ko si brez denarja, si pač v težavah, to ve vendar vsak bedak. Malce težje je s tisto drugo izjavo, ki ostaja kot taka sicer zamolčana, vendar pa prvo logično podpira in je potemtakem za njeno veljavnost oz. smiselnost nujna: kapitalizem težav s tem, da bi mu zmanjkalo tujega denarja, po definiciji nima. To naj bi bila med drugim njegova glavna konkurenčna prednost. Usmerjeno izobraženi so zdaj zmedeni: prepričani so bili, da je trenutna kriza posledica tega, da je v kapitalističnem raju zmanjkalo tujega denarja, zato so si ga ZDA in druge razvite države morale izposoditi pri Kitajcih. (Vračali ga bodo seveda državljani.) Ampak očitno so nekje nekaj pomembnega spregledali.

Kakorkoli že, zanimivo je, da je baronica Thatcher med svoje največje dosežke prištela Tonyja Blaira in njegovo stranko. Verjetno je že vedela, zakaj. Politični analitiki sicer različno ocenjujejo njeno politiko, a večina se vseeno strinja s tem, da je odločilno vplivala na današnji Britanijo in Evropo.

In kakšna je potem njena dediščina? George Walden v svoji knjigi Nove elite podaja uničujočo kritiko elit, opozori na katastrofalno stanje javnega šolstva, porumenelost in poplitvenje medijev itd. Ampak poudarek je seveda na elitah, ki naj bi imele povsem plebejski okus. In mimogrede: Walden ni nekdo, ki je šel skozi usmerjeno izobraževanje, ni socialist – človek je bil minister za izobraževanje v vladi Thatcherjeve (1985–1987). A še zanimivejša je slika nekoliko nižje. Pred nekaj meseci so na Channel 4 predvajali dokumentarec z naslovom Kaj se dogaja v Kavosu in številni Britanci si od tega še danes niso povsem opomogli. Že takoj na začetku filma lahko gledalec "uživa" v prizoru nekega enaindvajsetletnika, ki mora za kazen, ker je trikrat spal z isto žensko, popiti poln kozarec urina. Temu sledi seveda bruhanje in … No, kdor ima občutljiv želodec, naj tega nikar ne gleda! In kakšen je nauk? Kakor za koga, usmerjeno izobraženi so si gotovo utrdili predsodke o superiornosti kultur balkanskih narodov, kdo drug verjetno še naprej občuduje britanski individualizem. A dejstvo je, da kultura neskončno presega horizont elitizma in luksuza, pa naj temu SDS-ovci še tako oporekajo.

Britanski vpliv je bil zelo močan tudi v Sloveniji. Slovenski politiki so se namreč demokracije in veščin svojega poklica učili ob gledanju serije izobraževalnih oddaj z naslovom Politik novega kova (The New Statesman). V tej seriji, ki so jo predvajali na nacionalni TV malo pred osamosvojitvijo, je bilo prikazano življenje in delo britanskega poslanca Alana B'Starda – njegov najbolj epohalen stavek je bil: "Bog je mrtev, a trg je nesmrten!" Kdor jo je gledal, ve, kako usoden vtis je naredila na slovenske politike. (Govori se, da je Janez Janša ravno zaradi njega svojo stranko, ki je bila na začetku mišljena kot levičarska, pomaknil na desnico.)