Mamini sinčki

Statistike pravijo, da se od vseh evropskih držav najpozneje osamosvojijo otroci v Sloveniji: moški pri 31,5 leta. Številka je pač povprečje: v revni družini z več potomci morajo kaj hitro na svoje, edinci pa potegnejo z mamo tja do 40 in čez (spotoma: statistiki niti ne opazijo, da je kombinacija besede »otroci« in številke 31,5 mogoče rahlo smešna). Oni dan, na eni od univerz, me je prešinila zamisel – v referatu sem vprašal, ali se je že zgodilo, da je mama pospremila sina na vpis doktorskega študija. Seveda, so rekli. Mama mu je tudi izbrala predmete in mu pomagala izpolniti obrazce. V mojih časih so te starši pospremili v prvi razred osnovne šole in še to le prvi dan, potem si se osamosvojil.

Prijateljica mi je omenila, da je delala mini raziskavo med bruci, ki so prišli študirat v Ljubljano, in niti eden izmed devetnajstletnikov ni zdržal prvega tedna, ne da bi nad nečim obupal in bi se morala mama pripeljati na pomoč – od obrazcev do urejanja tega in onega do prehranskih zadev. Zdaj so univerze že v vsaki vasi, da se mamam ni treba voziti tako daleč.

Ne dolgo zatem sem govoril s strokovnjakoma za kadrovske zadeve in debata je zašla na področja, kjer se v kadrovskih službah odpirajo novosti in zahtevajo največ svetovanja. Rekla sta: "Ja, kako ravnati z mamami, ki sinove spremljajo na razgovor za službo." Debelo sem odprl usta. Hm, le kako je videti tak pogovor? Delodajalec: "Iščemo samostojno, odgovorno osebo, ki bo …" Sin: "Eee …" Mama (vskoči): "On je tak! Moj sin je točno tak!" Začel sem malce spraševati naokoli in menda se je materino spremstvo zgodilo tudi že v podjetju, ki zaposluje pilote. Predstavljajmo si naslednji posnetek iz črne skrinjice: Pilot: "Mama, kontrolor je rekel steza C, ne B!" Mama: "Neznancu boš verjel, ne pa meni, ki skrbim zate že 40 let! A tak si! Nehvaležen! Steza C!" Pilot: "Prav, mama, prav." (kriki in konec posnetka)

Slovenci imamo pri vzgoji maminih sinčkov nekaj posebnosti, ki jih tokrat ne bi omenjal. A načeloma je trend enak v vsem zahodnem svetu – vedno več sinov se ne more odtrgati od mame, ostajajo otroci, vsekakor pa jih je veliko več v primerjavi s hčerkami. Zakaj?

Moški tega nikoli niso imeli, zato so si družbe izmislile umetne mejnike: pri trinajstih je Špartanec odkorakal v bitko in se vrnil (če se je) kot odrasel. V afriških savanah je moral ubiti leva, ponekod se vreči z drevesa in podobno. Od smrtno nevarnih preizkusov so pozneje ostali le še običaji, kot so bar micva, birma in podobni. Zahodna civilizacija je rituale ukinila kot nekaj krutega, nemodernega, nepotrebnega. In nenadoma moški ne ve, kdaj je odrasel. Ne priteče mu menstrualna kri, zato še pri štiridesetih lahko čepi doma in se dela dojenčka.

Zadnji ritual odraslosti, kar ga pomnim v teh krajih, je bilo služenje vojske. Dvanajst mesecev v Jugoslovanski ljudski armadi je bilo ubijajoče dolgočasno leto v bebavi korporaciji, ki je častila neumnost in egalitarizem, ampak bil je ritual, ki je veljal za prestop iz otroštva. Nato so – po zgledu zahodnih dežel − tudi ta ritual spremenili v navadno službo. Iz službe se k mami lahko vrneš, iz rituala pa ne.

In kaj predlagam? Resno, brez heca: po končani srednji šoli bi moral vsak državljan za eno leto oditi na dobrodelno misijo v daljne dežele. Naj pomaga zdravnikom po Afriki, naj zida na Haitiju, naj se postavi na lastne noge; prvi mesec izjoka oči od želje po maminem skrbništvu, potem pa preživi šok in ugotovi, da je samostojna in zrela oseba. Odrasel, skratka.