Majda Širca: Povedano z drugimi besedami

1. Povedano z drugimi besedami: "Tiho bodi!"

Samo zdi se, da je čas odpihnil nesramnosti in netolerantnosti, ki smo jih poslušali nekoč. Ne, nič bolje ni! Pred leti smo ob interpelaciji ministrice Katarine Kresal poslušali, da je neprimerljiva s kolegicami, ki so matere: "To so dame, matere in žene, prijetne ženske za sodelovanje, Kresalova pa vsega tega nima," je trdil poslanec iz vrst Slovenske nacionalne stranke in z drugimi besedami povedal, da z njo ni mogoče sodelovati, ker se noče ukloniti imperativom patriarhalne ureditve.

Iz istega kroga smo poslušali o samskih ženskah kot zafrustriranih lezbačah, o tem, da je osmi marec dan za udarec, da mora ženska moškemu ustvarjati njemu zadovoljivo vzdušje, da se bo vračal domov in tako naprej v slogu: "Ajde, miška mala!" 

Družba ni nikoli dovolj glasno prekinila tovrstnega poniževanja. Še več, nemalokrat mu je pridušeno ali odkrito ploskala.

Je bilo te dni sporočilo Janeza Janše kaj drugačno, ko je ob fotografijah Nike Kovač in njene družbe siknil, da ni mati, saj pri teh letih (tridesetih plus!) nima otrok in najbrž še vsega, kar paše k patriarhalnemu pogledu na žensko. Ne gre le za ničevo vdiranje v zasebnost in naslavljanje z vatli fevdalne družbe, temveč tudi za prikrito govorico, ki nam sporoča, naj se mlada ženska ukvarja z drugimi in ne z družbenimi problemi.

Naj bo tiho!

Tvit, ki ga je prvak SDS Janez Janša namenil vodji Inštituta 8. marec Niki Kovač. Strašljiva sporočila, ki jim v komentarjih sledijo nič manj strašljiva pritrjevanja, kar je naslednji pomemben iztržek Janševih nestrpnih in izključujočih zapisov, s katerimi se intenzivno ohranjajo pri življenju. Do takih in podobnih izjav ne sme biti najmanjšega prostora za kakršnokoli toleranco, sicer bomo pristali v srednjem veku.

2. Povedano z drugimi besedami: obnese se ohranjanje, ne pa reševanje vprašanj. Kot se pri Penelopi obneseta tkanje in hkratno paranje.

Za gostimi in ostrimi besedami se običajno skrivajo drugi in pravi pomeni. Ni težko govoriti o enem, da ne bi prikrili drugega, in ni težko zamegliti dejstev, da se ustvari vzporedna resničnost.

Najbolj trpežen način preživetja in zaviranja dela vlad, željnih premikov in realizacije zastavljenih konceptov, je neustavljiva tema redefiniranja preteklosti, s katero se opozicija lažje obdrži v orbiti in učinkovito hrani svoje privržence. Več kot se o tem govori, bolj se krepijo njihovi ratingi, zato se diskurz nenehno reproducira.

Nekdanji predsednik države Borut Pahor je z govorom na ločeni proslavi, ki jo je ob državnem prazniku pripravila desnica, ki ji je vse bolj vdan, govoril o strupu, ki izhaja iz politične in ideološke delitve glede naše polpretekle zgodovine. Seveda se je o hromitvi, ki naj bi izhajala s strupenih delitev, izrekel na dogodku, ki je bil prav to – najbolj zgovorno mesto razdvajanja.

Nekdanji slovenski predsednik Borut Pahor Foto: Mediaspeed Zato teme o spomenikih, praznikih, arhivih in učbenikih in medijih ne bodo šle z menija. A kljub vse pogosteje slišanim razmislekom, da dajmo vendarle gledati v prihodnost in pustimo preteklost za seboj, naj dodam le to: žal smo preteklost prevečkrat dvomeče pustili za seboj in dovoljevali, da odhajajo v pozabo težki, usodni, s strahom in pogumom tlakovani časi naših babic, dedkov in tudi prednikov, ki so se usodno odločili za svobodo in ne za izdajo lastnih korenin.

Ob Pahorjevem strupu je treba zatorej vedno spomniti, da je bil boj proti fašizmu veliki svetovni boj, ki je odločal, na katerih temeljih bo svet organiziran in na katerih vrednotah bo človeštvo gradilo svojo prihodnost.

Nedavno je Jože Možina v televizijskem intervjuju gostil zgodovinarja Mitjo Ferenca. Pogovor, ki se je pretežno ukvarjal s povojnimi poboji, mi je sprožil spomin na čas sprejemanja zakona o vojnih grobiščih, ki ga je Ferenc v intervjuju označil za invalidnega in prepoznega, saj ga je Slovenija dobila trinajst let po osamosvojitvi.

Takrat sem bila dokaj sveža poslanka. Spominjam se, da me je bilo strah prav tega, da zakon morebiti ni dovolj popoln. Ima prave rešitve, vem dovolj, da ga lahko podprem, me kdo zavaja, razumem prave argumente, sploh pa – kateri so pravi znotraj občih dvomov in polemik, sem se spraševala.

Takratne razprave so namreč šle v smeri nekakšnega moralnega dolga, ki naj bi botroval tudi temu, da bi lahko postala preteklost zares preteklost. Definiral je grobišča tudi tistih oseb, ki so bile v zvezi z drugo svetovno vojno po letu 1945, po obsodbi ali po zunajsodnem postopku takratne oblasti usmrčene v nasprotju z načeli in pravili pravne države. Nisem se zadovoljila le z razpravami v parlamentu, zato sem svoje dvome hotela razbliniti pri tistih poznavalcih zgodovine, za katere sem predvidevala, da vedo več kot jaz. Obrnila sem se torej na oddelek za zgodovino na filozofski fakulteti in se srečala z nekaterimi profesorji. Med prisotnimi sta bila tudi Vasko Simoniti in Mitja Ferenc – mnenje  zadnjega me je še posebej zanimalo, ker sem cenila izvrstno delo njegovega očeta Toneta Ferenca.

Slovenski zgodovinar in profesor Mitja Ferenc Foto: STA , Vprašam jih, ali je zakon v redu, mu kaj manjka, je kaj spregledanega, težko uresničljivega, motečega, mimoidočega, razdvajajočega itd. Nobenih pripomb nisem dobila: da je bolj ali manj vse v redu, so rekli. Mogoče je treba še preveriti statuse in varstvo vojnih grobišč v tujini, so pripomnili.

Odlično, si rečem in si poočitam, da ponovno preveč kompliciram. A na vratih mi ob odhodu Vasko sikne: "No, pa si zaslužila današnjo dnevnico!" 

Še nevajena arogance in razumevanja dvojnih pomenov besed sem s precejšnjim nelagodjem odšla.

Kaj želim povedati s to staro, na videz minorno, a vseeno pomenljivo prigodo: ni vedno stvar v iskanju neke resnice, ampak v iskanju tistega, kar nekdo želi, da postane resnica.

Sedem let kasneje (2009) je bil zakon o vojnih grobiščih – tudi v luči dolgoletnega prizadevanja Spomenke Hribar za narodovo spravo – noveliran, med drugim z uzakonitvijo ljubljanskega spomenika vsem žrtvam vojn in z vojnami povezanih žrtev na območju Republike Slovenije.

Spravni spomenik žrtvam vojn in z vojnami povezanih žrtev na območju Republike Slovenije Foto: Majda Širca Postavili so ga ob parku Zvezda oziroma na Južnem trgu, kjer je bil po moji oceni idealen kraj za stavbo nove Drame, a se je izkazalo, da bi bila investicija zaradi odkupa nekaterih tamkajšnjih lastniških nepremičnin in dolgotrajnosti postopkov težko dosegljiva. Takrat je še odmevala slaba izkušnja s potekom gradnje Opere, ki je nismo želeli ponoviti na primeru rekonstrukcije stare Drame.

Je pa zanimivo, da imata obe investiciji skupni začetni imenovalec: začetek gradnje Opere je razburjala 115 let stara rdečelistna bukev, ki so jo takrat posekali, spomin nanjo pa ohranili tako, da so v Arboretumu Volčji Potok posejali njena semena in vzgojili kopico mladih dreves. Obnovo Drame pa trenutno vznemirja stari kostanj, ki ga očitno do zdaj, sploh pa ob javnem natečaju, nihče ni postavljal pod vprašaj ali razmišljal, kako bi ga vendarle lahko ohranili pri življenju.

Ob več desetletja trajajočem čakanju na dramskega Godota se zdaj išče sto tisoč evrov, ki bi bili potrebni za prenos kostanja pred Dramo. Drobiž v luči kakšnega izstavljenega računa za odpravnine ob domnevno nezakonitih razrešitvah – cena Kokotove na Pošti se trenutno giblje okrog 430 tisoč evrov.

No, naj o Južnem trgu in iskanju prostora za gradnjo spomenika oziroma gledališke stavbe sklenem z mislijo, da je prav gledališče lahko najbolj zgovoren javni spomenik, saj zna dostojno pokopati svoje mrtve. Zdaj, ko se išče lokacija za spomenik osamosvojitvi, ponavljam, da so prav institucije, namenjene kulturi in razvoju ustvarjalnosti, najboljši pomnik.

3. Povedano z drugimi besedami: za intelektualno in ustvarjalno delo se težko najdeta meter in tehtnica

Mednarodno priznana vizualna umetnica in profesorica Duba Sambolec je leta 1979 v svojem litostrojskem obdobju izdelala inštalacijo Železna zavesa. Moderna galerija se je že pred časom odločila, da bo zdaj restavrirano skulpturo postavila na majhno ovalno zelenico na muzejski ploščadi pred MSUM na Metelkovi z namenom, da bi bila umetnina čim širše dostopna in da bi tudi na ta način podčrtali vidno kiparsko produkcijo 70. in 80. let.

Avtorica je skulpturo Moderni galeriji podarila. Pristojni in arhitekti asketske in dokaj mrtve muzejske ploščadi so izdelali projektno dokumentacijo za umestitev v obstoječe grajeno okolje. Izkazalo se je, da predračun za gradbena dela s približno 56 tisoč evri presega za to razpoložljiva namenjena sredstva. Železna zavesa za zdaj ostaja v svoji metaforični funkciji železnega zidu.

Nobeno delo ni manj ali več vredno, ne ustvarjalno ne gradbeno – je pa lahko manj in več vrednoteno oziroma plačano.

Muzej sodobne umetnosti Metelkova (MSUM) v Ljubljani Foto: Matic Prevc/STA Vem, da se vam zdi navajanje teh premostljivih ali pa tudi nepremostljivih primerov minornega pomena, češ če se hoče, se lahko vse uredi. V smislu, če se hoče, je lahko cena ustvarjalnega dela spoštljivejša v odnosu do cene tehničnih potreb.

Ampak, koliko je takih nepovedanih zgodb, ki ostanejo zamolčane tudi zato, ker je spopadanje z v javnosti percipirano (nič)vrednostjo ustvarjalnega dela prepolno nelagodij, sramu in ponižanj! Kolikokrat ustvarjalke in ustvarjalci pristanejo na to, da za njihovo delo ni vatlov, s katerimi bi lahko (o)cenili ustvarjalno investicijo! Kolikokrat ustvarjalci pristajajo na kompromise zaradi razlogov, ki jih narekuje preživetje v nestabilnem in tržno šibkem okolju – npr. iskanje potrditev in potrebnih referenc, ki jih omogoča le prikazano delo. In kolikokrat se znajdejo v podcenjenem položaju v primerjavi z bolj varnimi pogoji tistih, ki imajo možnosti delovanja v javnem sektorju. In kolikokrat ne pristanejo v kategoriji všečnih produktov in tržnega blaga, ampak v neizmerno majhnem krogu tistih, ki – poleg državnih odkupov – še najdejo strast in denar za vlaganje v umetniška dela.

4. Povedano z drugimi besedami: vse je lahko prevara

In rekli boste, kako lepo, da je končno neki javni zavod poskrbel za nakup likovnih del! Vodstvo RTV Slovenija je namreč tudi v času, ko je sicer opravljalo zgolj poslovniško omejene tekoče posle, kupilo grafike v skupni vrednosti 56.400 evrov (brez DDV). Slike brez certifikatov, ki zdaj menda nikjer ne visijo, so bile kupljene le v eni galeriji, način izbora pa nam ni poznan.

A pustimo ob strani sicer nesporno namero o nakupu likovnih del in poglejmo kontekst, ki nam ponuja drugačno vizuro. Recimo: je bil nakup izveden zato, da bi zavod podkrepil pozitivno poslovanje hiše, s čimer se je hvalilo vodstvo ob pregledu letnega stanja, vedoč, da bodo prej ali slej prišli na dan milijonski minusi in da bodo morali na vladi, ki jo sicer taktično sesuvajo, prositi za dvig prispevka, po katerem so vedno pljuvali in zahtevali njegovo ukinitev.

Saj poznamo: na eni strani odpis zaposlenih v luči "špar programa", na drugi zaposlovanje novih, z vodstvom kompatibilnih ljudi. Na eni strani cepetanje o političnih vplivih sedanje vlade in kolaboracijsko ovajanje v Bruslju, na drugi filigransko brušenje nedemokratičnih poti, da bi bil javni zavod čim dlje blokiran in v prihodnje težko popravljiv.

Itd.

In kaj imajo pri vsem tem kupljene slike? Zadrego, sporočeno v zagovoru in interpretaciji, zakaj in kako so prišli do njih. Vršilec dolžnosti generalnega direktorja – tisti, ki kot kafra izgineva pred odgovornostmi in poštnimi nabiralniki – je namreč netransparenten nakup likovnih del pojasnil z bizarno razlago, da "gre za posel, ki je nujno potreben za delovanje zavoda in za doseganje standardov na področju radiodifuzije, saj likovna oprema poslovnih prostorov pozitivno vpliva tako na organizacijsko klimo kot na počutje gostov, kar je neločljivo povezano oziroma je predpogoj za nemoteno delovanje zavoda in doseganje programskih standardov".

Lahko le ponovimo (ne le dvakratno odločitev sodišča, ampak naše obče vedenje), da ni nikoli razumel procesov dela, standardov, ki jih mora hiša zasledovati, orodij in pogojev, ki vzpostavljajo dobre ustvarjalne in posledično poslovne rezultate javnega zavoda.

Novinarji na RTV še vedno stavkajo in čakajo na spremembe vodstva. Foto: STA/Katja Kodba Naj ponazorim s preprostim in na videz zelo nedolžnim primerom: za produkcijo televizijskega dokumentarnega filma sem želela uporabiti nekajminutne vdore, posnete z 8-milimetrskim filmskim trakom, ki je vidno drugačen od hladnega digitalnega zapisa in je z nekaterimi režijskimi prijemi (prizori spominjanja, čustvenih napetosti, časovne distance ipd.) lahko pomenljiv nosilec sporočil. Posnela bi jih s kamero, s katero je Franci Slak nekoč snemal svoje prve eksperimentalne filme. Nekajminutna Kodakova rola (da, še jih proizvajajo!) sploh ni pomemben strošek – nekaj sto evrov z razvijanjem, prepisi in dostavo vred. A za nacionalko, ki sicer želi dosegati višje standarde, je bilo to preveč.

Zgodba z nesojenimi "superosmičkami" ima še nekaj dodatnih dramaturških vzponov, ki govorijo o nerazumevanju avtorske vizije in o podcenjevanju konceptov. Svetovano mi je namreč bilo, da naj učinek filmskega traku, ki ga odtisne posnetek s superosemmilimetrsko filmsko kamero, dosežem tako, da se digitalni zapis, zajet s televizijsko digitalno kamero, v grafični obdelavi malo spraska.

Tega simuliranja ne le da ne prenašam, temveč vsako tovrstno laganje, ki nikoli ne ostane skrito, globoko preziram, četudi je še tako za časom.

Ampak povedano z drugimi besedami: prav to pretvarjanje in brisanje resničnosti sta tista neobhodno potrebna standarda za uspešno programsko delo, ki v bistvu rušita sisteme. To so spraskani posnetki Pirkovič, Petrovčič, Rebernik, Možina, Svetina, Urbanija, Gregorič, Gerič, Grah, Zalaznik in kopica tam oportunistično molčečih zaposlenih, ki so odnesli originale.

Skratka, ex generalni direktor je v obrazložitvi nakupa grafik povedal, da bodo slike pripomogle k produktivnemu delu, da bodo zagotovile dobre delovne pogoje in stimulativno okolje, hkrati pa bodo pomagale tudi kot ustrezna kamuflaža, s katero se bodo prekrile razpoke v prenove potrebnih prostorih.

Vse to podpiše prav on, za velike korporacije menedžersko izkušen vodja, sicer človek, za katerega smo pred leti vedeli, da ni niti malo primeren za mesto generalnega direktorja. Pa ne le zato, ker ga je tja spravila politika (me je poklical neki poslanec Cerarjeve stranke in mi rekel, naj se prijavim, pa sem se in tudi bil izbran, je razložil v neprecenljivem televizijskem intervjuju), ampak zato, ker ni bil strokovno dorasel položaju, osebnostno pa brez moralnih imperativov, saj sta mu nadzorni in programski svet dopuščala izigravati pravila in posledično poskrbela za dvoletno lagodno lomastenje po javnem zavodu – vključno z dokumentarnim in filmskim programom, saj je odločal mimo strokovnih komisij in dopuščal neplačevanje avtorskih nadomestil, zaradi česar ostajajo nekatera dela nedostopna javnosti.

Toliko o pomembnosti doseganja standardov, ki jih omogoča nakup nesrečnih slik. Ex generalni direktor se mogoče lahko skrije pred poštarji in precej domačijske galerijske posle razlaga kot terapevtske učinke, a vse to so le druge besede za beg pred razumevanjem odgovornosti.

Prihajajočim ne bo lahko. Kar tudi lahko skrbi.

Kolumnistka Siola Majda Širca Foto: Siol.net