Majda Širca: Nam je res fino?

Ko nama je s poslanko Majdo Potrata odrejal pregled mednožja, sem bila šokirana. Ne samo zaradi besed, ampak tudi zaradi odziva na njih, saj so se Ruparjevi poslanski kolegi in kolegice iz vrst SDS ob izrečenem pridušeno hihitali, privoščljivo nasmihali, mu z govorico telesa pritrjevali. Če se ne bi odzval Pavle Gantar in zahteval opravičila, ki se sicer takrat predsedujočemu Sašu Pečetu ni zdelo potrebno, bi se najbrž zatekla v kakšen kot in se spraševala, ali res živim v 21. stoletju.

Ni bil problem le Rupar, ampak tudi tisti, ki so se z njegovimi besedami strinjali.

Kako je mogoče slediti in ploskati nekomu, ki prihaja z nasprotnimi obljubami od tistih praks, ki jih je poznal sam? Govori o poštenosti, nekoruptivnosti, ljubezni in neokoriščanju – in to s kleno domačo besedo, ki orosi njegove oči. Ob vsem tem pa se devalvirajo realni problemi upokojencev, še posebej pa upokojenk.

Vstajenje

Ta teden je bilo izrečenih mnogo besed o današnjem položaju žensk. Rečeno je bilo tudi, da se klasični seksizem mehča in izginja. Zares?

"Morda pa ta tudi čaka na pregled mednožja!? Očitno ima zelo razgreto sceno po vseh teh letih," se je Pavle Rupar po dobrih petnajstih letih spravil na Tanjo Fajon, ko je na televizijskem soočenju stala za pultom, zajeta v celotno podobo.

Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko Po letih sodišč, pravnomočnih kaznih, po zaporu in strankarskih prestopih se je vrnil. S podobnimi besednimi bruhanji, ki imajo v današnjem času nova jadra na družabnih omrežjih in politično opredeljenih medijih. Medijsko zaželen in celo postavljen v prvi plan okupirane javne televizije, ki ji je nekoč hotel odvzeti prispevek in ji odrekal kredibilnost, se je spreobrnjen in mistično razsvetljen vrnil kot mesijanski Lazar in se s sporočili o milosti, regratu in preživeli lakoti umestil kot novi poslanec. Tokrat poslan k nam zato, da v paktu z vragom rešuje upokojence, briše spomin na v zadnji vladi nerešenem problemu pokojnin ter v režiji skupnih sil, ki rušijo zdajšnjo vlado, poskrbi za miting v resničnostni neposredni različici na prevzeti televiziji – tako rekoč na dan, ko so se pokojnine dogovorjeno povišale.

Seveda je Ruparjevo vstajenje v službi desnice, ki pospešeno aktivira ves spekter orodij za sesuvanje in onemogočanje vlade in za iskanje zadnje ugodne priložnosti za vrnitev na oblast – najsi gre za promptno blokiranje zakonov, spodbijanje organizacije dela vlade, za špecanje lastne države v EU, manipulativno ohranjanje oblasti na ključnem mediju ali pa za ne tič ne miš interpelacijo, skratka za spekter spretnih blokad, ki postavljajo na prvo mesto lastni in ne družbeni interes. Tudi Rupar pride prav.

V tem kontekstu gre pa vseeno za vprašanje, kako je mogoče slediti in ploskati nekomu, ki prihaja z nasprotnimi obljubami od tistih praks, ki jih je poznal sam? Govori o poštenosti, nekoruptivnosti, ljubezni in neokoriščanju – in to s kleno domačo besedo, ki orosi njegove oči. Ob vsem tem pa se devalvirajo realni problemi upokojencev, še posebej pa upokojenk. 

Visoke pete in gojzarji

Ob letošnjem spominu na boje žensk smo se srečevali s kar ozkim razumevanjem feminizma in še večkrat z njegovim zanikanjem. Premalo pa z močjo sovražne besede, ki se lahko, kot kaže tudi zgoraj omenjeni primer, neovirano razvija po svoje.

Za kar nekaj vidnih političark in različnih komentatorjev je feminizem izpadel kot preživela zadeva, češ da smo zdaj vendarle že vsi tako enakopravni, da se nam ni treba več spuščati v širše polje problematike spola in z njim povezane enakosti. Pomembno je, da smo prijazni eden do drugega, si vljudno odpremo vrata, če je treba, dopustimo komplimente, razdelimo vloge, pomahamo z rožico in, če je frka, brez večjega tuhtanja poskrbimo, da gredo stvari v prave tire.

Foto: Ana Kovač Ponekod je bilo ob letošnjem dnevu žensk videti, da se je treba v rdečih čevljih posloviti od preteklosti, ko so se dobesedno z gojzarji utirala vizionarska, smela, revolucionarna, prelomna, pogumna in odpovedi polna dejanja žensk (in tudi moških), ki so izborili, premikali oziroma tlakovali pot, da je položaj žensk v družbi danes drugačen, kot je bil nekoč, ko so v tovarnah še delale deklice in ko na voliščih ženske niso imele pravice do lastnega glasu.

Gospem in gospodom, ki so te dni menili, da ni večjih problemov okrog feminizma in uresničevanja enakopravnosti spolov, naj vseeno položimo na um, da njim razumljena samoumevnost vendarle ni tako samoumevna. Da je budnost potrebna, ker jo potrebuje vsak korak, saj se vedno nekje skrivajo kakšne luknje.

To distanciranje od feminizma in s tem tudi do ženskih bojev ima več obrazov, a eden se najbrž (ne)zavedno kaže tudi kot pozaba in odmik od vloge ženske kot žrtve, kot jo ponuja narcistična podoba cankarjanske matere, ki ji daje identiteto prav užitek v trpljenju. V smislu: me smo s tem opravile, ne bomo jamrale, saj si kavo znamo skuhati tudi same. Pozabljene so tako podobe žensk in mater, nekoč videne tudi v številnih slovenskih filmih in literaturi, z dvojnim, trojnim grehom na sebi, ko so jih zaznamovali nižji razredni status, križ na steni, gospodar v hiši ali pa pankrti, ki so jih brezpravno rojevale.

V ospredju je morda ostala vitalna, heroična in etična ženska, kot je Prežihova Meta v Samorastnikih (Igor Pretnar, 1963), ki zavrne umazano ji ponujene cekine predstavnikov posvetne in cerkvene oblasti ter svojim pankrtom zapove: "Ne pustite se teptati! Vi niste takšni kot drugi otroci, marveč ste samorastniki in vsak dan vas bo več!" 

Vsak nov pankrt je za deklo Meto, ki ji ni dovoljen gospodarjev sin, nov prekršek in nov bič. Samohranilka Meta je upornica, ki je feministke danes ne bi smele pozabljati, saj se je borila za priznanje položaja v družbi, spola in ljubezni. V tej samoohranitveni in samorastniški borbi je zmagala tudi za nas.

Dvomim, da bi današnje zanikovalke feminizma lahko spregledale žensko, ki je v slovenskem filmu spregovorila s položaja moškega – kot kapitanka Brina, torej zaradi spola nepodrejena in zaradi sposobnosti nepodcenjena partizanka Magda v Štigličevem filmu Ne joči, Peter! (1964). Na avtonomno osebnost, tako rekoč herojko, smo morali počakati na NOB.

Foto: Shutterstock Ampak ob tem zmagovitem koraku, ki je po vojni ženskam prinesel volilno pravico, enakopravnost, odvračanje od štedilnika, zaposlovanje, vrtce in možnosti soodločanja, vendarle ni šlo za optimalen diskurz o občih ženskih pravicah, ki ne bi potreboval še nadaljnjega trdega dela feministk in feministov.

Kot medklic na tej skicirki se lahko zadovoljimo tudi s filmsko Meri (Milada Kalezič), s podobo ženske, ki se je priučila moškega poklica, ki ne zna ne likati ne kuhati, ki je vedno dobre volje in na avtobusu, ki ga prevzame moškemu, lahko veselo zavpije: "Jok, brate, odpade!" Tako dekle ne ukroti le vdovca in njegovih živahnih fantov, temveč večino Slovenk in Slovencev, ki priznajo, da jim je samozavestno dekle všeč – konec koncev je film Jožeta Bevca To so gadi (1977) še vedno najbolj gledan slovenski film. 

A v socializmu je emancipirano žensko lahko nadgradila tako fatalka kot ženska pajek – tista, ki moškega uniči s svojo majhnostjo, malomeščanskostjo in ignoranco njegove želje (kar doleti Martina Kačurja v Pretnarjevem Idealistu). Če bi feministke danes iskale raster za usodno spodletelost polnokrvne ženske, ki propade zato, ker se znajde v napačnem okolju in prostoru, bi mogoče razumele, da je davek na boj lahko tudi predaja, utapljanje v pijači ali samouničenje, kar doleti Karolino – Mileno Zupančič, sicer eno največjih nesamodeklariranih feministk – v filmu Matjaža Klopčiča Vdovstvo Karoline Žašler (1976).

Predolga pot je, da bi se pripeljali do povednih profilov žensk v novodobnih filmih, kot so Slovenka, Izbrisana, Varuh meje, Prasica, slabšalni izraz za žensko, Ne bom več luzerka itd, kjer so – končno! – celo režijo prevzele ženske. A vsaka zgodba je tudi ženska zgodba.

Bojev ni nikoli konec

Bi pa na tem mestu deklariranim ali zatajenim feministkam vseeno priporočala, da se pri osvobojeni javni televiziji, ki je pomemben filmski producent, zavzamejo, da se popravi slabo statistiko razmerja v dokumentarnih portretnih filmih, saj je v obdobju med letoma 1996 in 2015 nastalo približno 150 daljših dokumentarnih filmov o moških in le približno 50, v katerih so bile upodobljene zgodbe žensk. Žal nimam novejših podatkov, a razmerje se ključno ni spremenilo.

Pri tem velja izpostaviti, da med temi portreti še vedno prevladujejo umetnice oziroma kulturne ustvarjalke in poustvarjalke, umanjkajo pa številne znanstvenice, pionirke na posameznih področjih, političarke in druge vidne ter uspešne ženske na številnih področjih javnega življenja. A ne gre le za to filmsko zvrst in omenjene vsebine, temveč tudi za še vedno zelo nizko zastopanost avtoric na področju filmskega ustvarjanja. Tiste, ki kontinuirano in suvereno delujejo, pa ostajajo nevidne, kot npr. režiserka, scenaristka, predavateljica in nekoč urednica Alma Lapajne.

Gospem in gospodom, ki so te dni menili, da ni večjih problemov okrog feminizma in uresničevanja enakopravnosti spolov, naj vseeno položimo na um, da njim razumljena samoumevnost vendarle ni tako samoumevna. Da je budnost potrebna, ker jo potrebuje vsak korak, saj se vedno nekje skrivajo kakšne luknje.

"Moški smatrajo vsako stremljenje našega spola po izobrazbi in samostojnosti kršenjem svojih starodavnih predpravic. In tudi večina ženstva samega misli, da obstoji emancipacija v nekakem smešnem posnemanju moža," Zofka Kveder.

Letos je leto Ivana Tavčarja (1851–1923). Zakaj ne bi bilo enkrat tudi leto njegove žene Franje Tavčar (1868–1938), ki je bila ključna v takratnem ženskem gibanju in je tudi pomembno vplivala na njegov uspeh? Pa tudi on na njenega, saj je podpiral ženino javno in politično delo – ob glasnem zgražanju katoliških političnih nasprotnikov je npr. v Splošnem ženskem društvu nastopil s predavanjem, kjer je napovedal odločno kulturno, družbeno in politično emancipacijo žena. Franja je bila ena najvplivnejših žensk v liberalni stranki, soustanoviteljica in več let predsednica Splošnega slovenskega ženskega društva, imela je vodilno vlogo v množičnem aktiviranju žensk v družabnem in političnem življenju, sodelovala je v številnih dobrodelnih in kulturnih društvih ter gmotno in moralno podpirala mlade umetnike (Cankarja, Murna, Ketteja …), pred približno sto leti pa je postala tudi prva častna meščanka Ljubljane (1928).

Franja Tavčar (1868-1938), žena Ivana Tavčarja, pomembna borka za pravice žensk v svojem času. Foto: Wikimedia Commons (CC 2.0) Spiskov, ki zahtevajo revizijo ter drugačne pristope, ni malo. V Ljubljani je okrog 1.600 ulic in cest, a le približno petdeset jih je poimenovanih po ženskah. V Literarnem atlasu Ljubljane, ki ga je napisal moški, je obravnavanih 94 slovenskih književnikov in le pet književnic. V več kot 70-letni zgodovini Prešernovih nagrad je razmerje med dobitnicami in dobitniki približno ena proti deset. Slovenska akademija znanosti in umetnosti je takoj po vojni za častna člana proglasila Kardelja in Tita, žensk pa ne. Med skoraj stotimi člani je danes nekaj čez pet odstotkov žensk. In tako naprej.

Naracijo o prezrti polovici je treba nadaljevati

Nočem, da bi živeli v preteklosti, a vem, da je brez njenega poznavanja sedanjost krhka. Koliko podob, usod, prebojev, pogumov in porazov je v svetu žensk! Sleherni njihov kamenček, ki so/smo ga izklesale v času, nam daje mozaik današnjih parametrov bivanja. Od Alme Karlin – svetovne popotnice, nobelovke brez Nobelove nagrade, "ženske med ljudožerci" – do  Ljube Prenner – odvetnice in zavetnice prikrajšanih ter avtorice naše prve kriminalke – in Ivane Kobilce, ki je obrnila občo prakso, ko so bile ženske le modeli, moški pa mojstri.

Ni samoumevno, temveč pogumno, da si je Marica Nadlišek-Bartol, čeprav je vedela, kaj jo čaka, upala spodbijati Antona Mahniča, ko je v Rimskem katoliku trdil, da je "žena tudi duševno šibkejša od moža, kar je glaven razlog, da mora biti možu podrejena". Ali Zofka Kveder, ki je okrog leta 1900 jasno dala vedeti, da ne živijo v zmotah le moški, temveč lahko te zmote utrjujejo tudi ženske: "Moški smatrajo vsako stremljenje našega spola po izobrazbi in samostojnosti kršenjem svojih starodavnih predpravic. In tudi večina ženstva samega misli, da obstoji emancipacija v nekakem smešnem posnemanju moža."

Koliko je bilo žensk, ki niso ostajale križem rok, a o njih še vedno premalo vemo. Vida Tomšič, prva in edina ministrica v narodni vladi Slovenije, ni izpustila priložnosti, da se ne bi zavzela za pravice žensk: "Saj si ni mogoče misliti nobene svobode, v kateri bi polovica ljudi – ženske – bila še naprej neenakopravna," je trdila in se trudila, da bi ženske skrbele tudi za sodobni izgled, urejenost in lep videz.

Foto: Profimedia Že leta 1955 so v Savi Kranj izdelali diafragmo, prvo domačo kontracepcijsko sredstvo. Poleg gum za traktorje, ki so poskrbeli za dobro zorano zemljo, so se potrudili tudi za uravnavanje rodnosti v času, ko kontracepcijskih tabletk še ni bilo. Ker povojna težka industrija še ni imela dovolj subtilne kovinske ponudbe, da bi naredili žičko, ki bi držala obliko obročka diafragme, so jo menda uvažali iz Švedske, mazilo, ki je spadalo zraven, pa so izdelovali v Plivi. Leta 1960 pa je bila na recept že dosegljiva oralna kontracepcija.

Alternativke

V narodovem spominu ni ženskih junakinj, primerljivih z Martinom Krpanom, ki je usekal Brdavsa, legaliziral kontrabant in svojo "babo" v košari prenašal po svetu. Je Pehta, ki je znala ozdraviti slepe, so "čarovnice", ginekologinje in babice, ki so s travami uravnavale rojstva, so matere, ki so svoje otroke bolj odločno in podporno kot očetje pošiljale na študij v tujino, so aleksandrinke in slamnikarke, ki so z drugih celin skrbele za na silo zapuščene družine - skratka, so ženske, ki jih današnji svet, vključno z ženskami, sploh tistimi na položaju moči, morebiti pozablja, ne vidi ali pa celo negira, čeprav so izborile pravico, da zdaj lažje dihajo in zasedajo mesta, ki se danes vidijo kot samoumevna, včeraj pa so bila dostopna le privilegiranemu spolu. Zato so izjave, ki smo jih poslušali ob letošnjem 8. marcu, da nam je fino, ker ni več razlik med nami, lahko tudi pot do izgube teh pravic.

Ko smo pred leti spreminjali ustavo v luči varne spremembe vseh volilnih zakonov ob uveljavitvi t. i. ženskih kvot, je bila fronta velika, polna posmehov in nezaupanja. Ko sta Alenka Šelih in Ljubo Bavcon sredi 70. let v kazenski zakonik pripeljala člene, da se je posilstvo in nasilje nad žensko lahko preganjalo tudi v primerih, ko je bilo storjeno v zakonski zvezi in ne le zunaj nje, so se jima v Jugoslaviji najprej posmihali, kasneje pa spoznali, da je taka ureditev bolj napredna in pravična kot drugje po svetu.

Pred sto in še več leti je veljalo, da je "dolžnost žene slediti možu in se pokoriti njegovi oblasti". Veljalo je, da ženskam vera in tradicija nista nudili nobenih možnosti za poklicno kariero. Da se je služkinjam brez pravic in možnosti poroke reklo bele sužnje. Da je bil nezakonski otrok greh in stigma. Da so nekoč učiteljice dobivale osemdeset odstotkov plače učiteljev in da so se morale obvezati celibatu. Da so bile prve redke diplomantke na (tujih) univerzah šele v prvih letih 20. stoletja. Da so obstajale tudi trmaste in uspešne podjetnice z močnim socialnim angažmajem, še posebej založnice, hotelirke, tiskarke. Da so ženske izjemoma vstopale v ateljeje, ki so bili rezervirani zgolj za moške. Da so se množično združevale v društva, ustanavljale časopise in polnile praznine neurejenih socialnih razmer. Da še pred sto leti ženske niso mogle delati kot uradnice. Da niso smele na volišča, kajti "če bi k volitvam prepustili ženske, bi lahko iz enakih razlogov prepustili tudi otroke in norce".

Vem, da se težko bere in da se lažje pozablja. Tudi ruparjanstvo. A nismo tako daleč, da bi bila prehojena pot tako samoumevna.

Foto: Bojan Puhek