Kreature nacionalnega interesa

Razkrili so namreč pravi obraz t. i. ideologije nacionalnega interesa. Ideologije, ki je trdila, da je treba na vsak način preprečiti, da pridejo slovenska podjetja v roke "grdih tujcev". To je v praksi pomenilo, da jih morajo obvladovati "naši" (karkoli je že to pomenilo v dani situaciji), ne glede na njihove dejanske kvalifikacije.

Zgodba, ki smo ji bili priča v teh dneh, je tako v nebo vpijoča zgolj zaradi javne izpostavljenosti in burkaškega karakterja njenega glavnega protagonista. Nikakor pa ni po svojem bistvu nič kaj zelo posebnega. Takšnih "političnih imenovanj" je bilo v zgodovini samostojne Slovenije ogromno. V (para)državnih podjetjih so bila pravilo, ne izjema. Spomnimo se, kako je že pred leti Tone Rop zabrusil Zoranu Jankoviću: "Politika te je nastavila, jaz sem te nastavil!" Tudi ne gre za prvi primer prestopa iz politike v vrh katere od gospodarskih družb. To se je zgodilo z Marjanom Podobnikom, Igorjem Bavčarjem in še kom. Politika, ne glede na barvo, je za nadzor nad gospodarstvom (pa tudi nad drugimi strateškimi področji) vselej uporabljala oblastniške vzvode, ki so ji bili na voljo. Včasih jih je uporabljala bolj subtilno, včasih pa bolj grobo in očitno, tako kot v našem aktualnem primeru. Kriza je pač močno zreducirala količino potencialnega političnega plena, zato je boj zanj še toliko bolj silovit.

Zgražanje nad imenovanjem razvpitega dvakratnega Gašparja je tako v mnogo primerih podobno sprevrženo kot samo inkriminirano dejanje. Mnogi od teh, ki zdaj moralistično vijejo roke nad takšnim početjem, spadajo namreč med najglasnejše zagovornike ideologije nacionalnega interesa. Še pred kratkim je recimo aktualni predsednik državnega zbora iz vrst Socialnih demokratov privatizacijo nekaterih državnih podjetij poimenoval za nič manj kot veleizdajo. Ta in druge vladne stranke, katerih prvaki zdaj besno napadajo Mišiča, veselo sodelujejo pri umeščanju svojih ljudi na odločevalska mesta v gospodarstvu. Ne nazadnje je vlada tista, ki je imenovala večino članov nadzornega sveta Luke Koper. Zato nosi odgovornost za njegovo delovanje.

Politično kadrovanje se bo dogajalo, vse dokler bodo ključna slovenska podjetja v lasti države (beri: politike). Vse dotlej bodo predstavljala vir za napajanje klientelističnih, na politiko vezanih omrežij. Rešitev takšnega stanja lahko zato prinese zgolj njihova privatizacija.