Kranjska klobasa ali kranjska zavist

V zadnjih dneh v središču zanimanja Slovenk in Slovencev, pa ne samo nas, znova ni zgolj reševanje potapljajoče se državne barke – politiki z obeh strani žal še vedno tekmujejo v tem, kdo ima bolj prav v svoji mantri glede zapisa fiskalnega pravila –, ampak že skoraj ponarodela preprosta domača kranjska klobasa. Da, prava pravcata klobasica, ki se, roko na srce, z gorčico oziroma zenfom, kakorkoli že hočete, tudi v teh prevročih avgustovskih dneh še kako prileže, kar priznavajo tudi tuji turisti, ki si na vrhuncu letošnje turistične sezone v naši deželici radi privoščijo tudi kakšno kranjsko.

Zdaj na okopih stojijo še do pred kratkim tradicionalni partnerji pri ocenjevanju kranjskih klobas –slovenski proizvajalci geografsko zaščitenih kranjskih klobas, menda jih letno naredijo kar 430 ton (registriranih je kar 11 slovenskih proizvajalcev, združenih v GIZ-u), in naša ugledna kulinarična hiša iz Gorenjskega, ki s svojo prepoznavno komercialno prireditvijo ocenjevanja kranjskih klobas že devetič zapored skuša popestriti svojo gostinsko ponudbo in na večdnevni Festival kranjske klobase privabiti kar največ ljubiteljev kranjske. Pa ne samo njih. Kdo bi jim lahko zameril? In zakaj sploh? Posel je pač posel in tega se tudi spretni gospod J., ki nikakor ni gostinski zelenec, še kako dobro zaveda. Letos je klobase, ker proizvajalcev vsaj uradno tokrat ni bilo zraven, preprosto kupil v trgovini, potem pa so jih ocenili. In so tudi jih? Mar ne bi to morala biti običajna praksa pri vseh takšnih ocenjevanjih?

Vsaj na videz naj bi bilo kamen spotike ocenjevanje, ki bi v ospredje z zlatimi, srebrnimi in bronastimi priznanji(o nagrajenih ne bom...) izstrelilo najboljše, najkakovostnejše, skratka najslastnejše kranjske. V GIZ-u pa si očitno ne želijo zmagovalne kranjske klobase. Vztrajajo, da bolj ljubiteljski kot strokovni ocenjevalci nikakor ne morejo ocenjevati, katera (čigava) kranjska je boljša, saj so vse narejene po preverjeni, stari (znana naj bi bila že vsaj stoletje) in enotni recepturi, čeprav včasih tudi z lokalnim pridihom. Pa še transparentnost naj bi pri ocenjevanju menda malo šepala, radi namignejo v vrstah klobasičarjev. Skratka, zmagovalka ocenjevanja je po mnenju združenih proizvajalcev lahko le kranjska klobasa kot taka, ne pa Arvaj, Košaki ali kdo tretji od proizvajalcev kranjskih s svojo klobaso, zato letos le od strani opazujejo Festival kranjske klobase.

Kaj to pomeni? Za obiskovalce večdnevnega festivala nič! Šov je šov, s kranjsko, z GIZ-om ali brez njega. Tudi proizvajalci po ljubiteljskem ocenjevanju najbrž ne bodo zagnali vika in krika. Je pa jasno, da bi resna strokovna ocena domačih kranjskih marsikateremu registriranemu proizvajalcu malo pomešala poslovno-prodajne načrte doma, pa najbrž tudi v tujini. Vse zagotovo ne morejo biti najboljše, kranjske namreč. Tista, ki je naj, se najbolj prodaja. Tako pač je in tako bo tudi ostalo.

Sploh se ne gre čuditi, da so naši južni sosedi tik pred dvanajsto, 17. avgusta (ob skorajšnjem izteku polletnega roka za ugovor), na slovensko prošnjo za zaščito imena in geografskega porekla popularne kranjske na celotnem območju EU poslali Bruslju svoj ugovor. Tudi oni so bili (takšen je argument) nekdaj del velike Avstro-Ogrske (z Avstrijci smo o pravi kranjski že našli dogovor) in tudi oni bi seveda radi imeli pravico do uporabe imena kranjska. Konec koncev njihova podjetja na Hrvaškem proizvedejo in prodajo za več kot deset milijonov evrov popularnih kobasic. To pa je že velik posel. Bruselj bo očitno pri kranjski razsodnik! Vas to na kaj spominja? Morda na še vedno nerešeno vprašanje meje med državama, na varčevalce nekdanje Ljubljanske banke Zagreb ali pa na še vedno tudi malo na stran odrinjen problem velikega premoženja slovenskih podjetij na Hrvaškem? Ampak za to so pristojni drugi, jaz grem na eno kranjsko, menda se njihova kakovost iz leta v leto izboljšuje. Dober tek.