Kralj je uporabnik, ne ponudnik

Edina stalnica je sprememba, se glasi ena od še kako resničnih opredelitev današnjega časa, za katerega bi si najbrž marsikdaj želeli, da bi tekel vsaj malo počasneje.

Skladno s tem se spreminjajo tudi naprave, ki jih uporabljamo, načini, kako komuniciramo, pravzaprav vse v našem življenju. Pred pol stoletja so bili zadovoljni že s črno-belim televizorjem in če so imeli toliko sreče, da so jim do hiše ali stanovanja lahko napeljali stacionarni telefon – pa da ni bil dvojček (a če je že bil, da na drugi veji iste žice ni bila kakšna prevč pridna klepetulja). Velik prepad v zgolj dveh desetletjih Če bi kakšnega današnjega mladega polnoletnika s časovnim strojem lahko vrnili v obdobje tik pred njegovim (ali njenim) rojstvom, bi ga najbrž dočakalo veliko presenečenje. Drznem si reči, da bi se brez interneta, mobilnih telefonov, računalnikov in vseh danes samoumevnih tehnoloških in komunikacijskih dobrot težje znašli v takšnem okolju, kot pa če bi kakšnega Abrahama vrnili pol stoletja nazaj v obdobje pred njegovim rojstvom. Zakaj menjati zmagovalno moštvo? Za vzdrževanje koraka s časom je nujno nenehno prilagajanje vsemu novemu, kar nastaja okrog nas. A določeni rutini se neradi odpovedujemo, zlasti če smo z njo zadovoljni. Zakaj bi iskali nov način za nekaj, kar zanesljivo deluje in kar v celoti izpolnjuje naša pričakovanja?

Seveda, če nekaj napora za učenje prinese kaj novega, hitrejšo pot ali kaj udobnejšega, je vsaka naložba časa in napora za spoznavanje česa novega popolnoma upravičena. A če moramo za enak učinek in dosežek vedno znova iskati nove poti, tega ne maramo. Zdi se nam kot poraz, da moramo isto pot premagati večkrat, toliko bolj, ko EMŠO začne razkrivati večje število let za nami. Popolnega preobrata ni pošteno zahtevati Stereotip o starejših, ki niso pripravljeni sprejeti tehnoloških priboljškov današnjega časa, se dokazuje kot neutemeljen. Tudi pripadniki najstarejše statistične skupine pridno uporabljajo internet, berejo vsebine na njem, sodelujejo v družbenih omrežjih, telefonirajo tako z mobilnimi telefoni kot prek internetne telefonije ...

A navada ostaja železna srajca: nemalo starejših sem videl, ki bodo pred klicanjem z mobilnim telefonom poiskali kak star, neredko porumenel listek, z njega prebrali telefonsko številko klicanega in jo potem vtipkali. Koncepta telefonskega imenika v mobilnem telefonu ne uporabljajo, ali zato, ker še vedno bolj zaupajo svojem listku, ali zato, ker jim nihče ni dovolj sprejemljivo in prijazno razložil, da mobilni telefon lahko popolnoma nadomesti dobrega starega papirnatega spremljevalca.

Pa si tega niti ne želijo – papirček jim je zadoščal več desetletij, zakaj bi se mu zdaj odpovedali, je pogost odgovor. Ali pa: kaj pa če zmanjka baterije? Realna grožnja, moramo priznati. Kaj pa če morda vse pobrišem, se bojijo nekateri. Tudi to ima nek smisel, meniji so preveč pogosto natrpani, črke premajhne (že v srednjih letih to postane resna ovira), še prehitro pritisnemo napačno tipko z nepopravljivimi posledicami. Pa tudi težko ugovarjam kakšnem seniorju, ko mi reče, da mu je lažje kaj na hitro zapisati na listek kot potapkati v telefon. Kje ste, strokovnjaki za uporabniško prijaznost?

Če ne vemo, kaj imamo, je enako, kot če ne bi imeli – ali celo še slabše Znano je, da so možgani zelo zmogljivi, a da zmoremo in znamo uporabljati le majhen del teh zmogljivosti. Podobno je z računalniškimi programi in mobilnimi telefoni. Pri zelo zmogljivih (praviloma dragih) zbirkah pisarniških programov vztrajajo tudi tisti, ki bi vse svoje potrebe po urejanju besedil in razpredelnic lahko izpolnili že z vgrajenim programom Beležnica/Notepad ali kakšnim preprostim brezplačnim urejevalnikom.

Zakaj plačevati nekaj, česar zanesljivo ne bomo želeli, znali ali zmogli uporabljati? In po drugi strani: zakaj tudi v izdelke za manj zahtevne uporabnike vgrajujejo funkcionalnosti, ki jih ne bodo uporabljali? Kolikokrat ste se na mobilnem telefonu ali v računalniškem programu znašli med iskanjem, kje se skriva funkcija, za katero celo veste, da obstaja? Koliko je potem šele funkcij, za katere morda niti ne veste, da jih vaša naprava ali program ima? Čemu premetavanja? K temu zagotovo ne pripomorejo niti proizvajalci, ki se s svojimi zasnovami včasih zelo vzvišeno postavljajo nad uporabnike. Se spomnite tipke Start, ki je kljub negativnim odzivom nemajhnega števila uporabnikov kar izginila iz osme velike različice operacijskega sistema Windows? Microsoft je dolgo vztrajal, da tipka Start ni potrebna – morda tudi ni, a če so se množice nanjo navadile, bi jo lahko vendarle pustili vsaj kot izbirno možnost.

Ko so ugotovili, da osmica trga ne osvaja tako močno, kot so želeli (tipka Start ni nujno eden od poglavitnih razlogov, a gotovo ni zanemarljiv), so se le pojavile napovedi, da bo naslednji operacijski sistem iz njihove hiše to tipko le lahko vrnil.

Podobno je bilo pred skoraj desetletjem, ko je prišla zbirka pisarniških programov Office 2007 s popolnoma drugačnim uporabniškim vmesnikom, kjer so orodno vrstico nadomestili zavihki s trakovi (ribbon). Vsi tisti, ki so bili navajeni hitrega dela z nekdanjo zasnovo, so morali porabiti kar nekaj časa, da so z novo zasnovo lahko dosegli približno enako storilnost kot prej. Ne dvomim, da je bilo ob tem izrečenih precej besed, ki ne spadajo v slovarje vljudnega jezika, na svoj račun so prišli tudi iznajdljivi razvijalci in hitro sprogramirali pripomočke, ki so v nove trakove vrnili staro strukturo ukazov.

To ni samo v računalništvu – če sem navajen, da bom v hipermarketu olje našel v prehodu 27, sladkor pa v sosednji 26-ki, zakaj ga za vraga vsake toliko časa preselijo na čisto drug konec ogromne trgovine? Najmočnejše orodje potrošnika je možnost izbire V današnjem konkurenčnem in globalnem okolju imamo uporabniki zelo veliko izbiro. Če nam nekaj ne ustreza, lahko hitro najdemo privlačnejšega ponudnika, četudi na drugem koncu sveta (izjema so tiste storitve in izdelki, ki še vedno administrativno in še kako drugače dobro varujejo svoj monopol, a o tem morda kdaj drugič).

Proizvajalci in ponudniki storitev bi morali čim prej, če že niso, doumeti, da uporabniška zvestoba postaja imaginaren pojem in da potrošniki neusmiljeno kaznujemo vsak odmik od svojih želja ali pričakovanj. Če nam vsiljujejo nekaj svojega, kar za nas ni sprejemljivo, bodo končali z nečim, nad čemer bodo sami navdušeni – a jim tega preprosto ne bo uspelo prodati. Ni malo takih, ki tega niso pravočasno spoznali in so si zato pridelali nepopravljivo škodo, a nekaterih ne izučijo niti polomi drugih. Toliko slabše zanje.