Konflikt interesov vodstva DUTB ali Še vedno čakamo odrešenika

Najprej so v DUTB razburili s podaljšanjem posojil podjetjem skupine ACH, ki so bila prenesena na DUTB. Na ta način so dodali nekaj sape v eno naših spornih tajkunskih zgodb. Drugo veliko razburjenje je sprožilo razkritje, da je, po poročanju medijev, DUTB lani sklenila 2,5-milijonsko svetovalno pogodbo z družbo Quartz+Co, s katero naj bi sodeloval ali bil celo solastnik (oboje izhaja iz poročanja medijev) izvršni direktor DUTB Torbjörn Mansson. Konflikt interesov je pri tem zgolj prva stvar, ki pade na pamet. Asimilacija Vse skupaj kaže na zelo zanimiv fenomen. Takšni pripetljaji se mi zdijo tako "slovenski". Nikakor nekaj, kar bi pričakovali od tujcev. V Sloveniji kot ključne težave zdaj že kot po tekočem traku vsi navajamo korupcijo, netrasparentnost, zlorabe političnega vpliva v gospodarstvu ter slabo korporativno upravljanje v družbah v delni ali večinski državni lasti. Zato smo namenoma hoteli imeti tujce v organih upravljanja slabe banke. Ker so sposobni, imajo izkušnje, predvsem pa niso "naši". So etični, profesionalni, so v bistvu odrešenik, na katerega smo čakali v naši korporacijski kloaki. Da nam bodo za svetel zgled. Potem pa se nam zgodi tole. Domnevno financiranje tajkunov in sum konflikta interesov. So se mar tujci iz DUTB asimilirali v manj kot letu dni? Ali, kot smo se s kolegi spraševali ob kosilu še pred več kot mesecem dni, imajo zgolj težavo z jezikom. Tako v medijih ne morejo spremljati vseh patologij slovenstva in v bistvu mentalno živijo, na primer, na Švedskem, in ne v Sloveniji. Slika realnosti V zgornji primeri z odrešenikom je seveda nekoliko namernega pretiravanja. Mogoče tudi naivnosti. Vendar je podobno naivno, da ne razumemo, da ima slovenska družba resno težavo z dojemanjem, kaj je prav in kaj narobe. Zato ta država resnično potrebuje, da od nekje nekaj pride in pokaže, da morajo biti stvari drugačne. Poglejte samo, v kaj se nam je uspelo zaplesti ob imenovanju novega vodstva Komisije za preprečevanje korupcije. Prejšnje vodstvo je odstopilo z razlago, da državni organi in politika boja proti korupciji ne jemljejo resno. Potem pa se nam zgodi ta fiasko z imenovanjem novega predsednika KPK, pri katerem se je sprožilo ogromno dvomov glede primernosti za funkcijo, ki ima, hočeš nočeš, danes v Sloveniji izjemen simboličen pomen. Predsednik republike Borut Pahor je imel nabor odzivov od skomigovanja z rameni do pozivov novoimenovanemu predsedniku KPK, naj z odstopom sam popravi napako, ki jo je naredila politika. Če je torej staro vodstvo KPK odstopilo z razlogom, da politika njihovega dela ne jemlje resno, je s fiaskom imenovanja novega predsednika KPK politika to zgolj potrdila. To pač je realno stanje te države. Nesposobnost upravljati z lastno usodo ali pa namerno sabotiranje procesa. Ne glede na to, kaj je pravi vzrok, ni čudno, da na kakšnega tujca gledamo kot na odrešenika. Ali pa stanje duha v našem bančništvu, ki je okolje, v katerem deluje DUTB. Kako smo tu zavozili, kaže intervju z nekdanjim predsednikom uprave Factor banke Cirilom Dragonjo v Delu, kjer nam je povedal, kako se ponoči zbuja z mislijo, da so propad banke mogoče z zaroto zakuhali finančni minister, guverner Banke Slovenije in moja malenkost. Izjemno zanimiva logika. Četrt milijarde stroškov izgube v banki, ki jo je vodil, ni povzročilo slabo upravljanje banke, temveč zarota proti vodstvu banke. Nekje drugje, mogoče tudi ob nekem drugem času, bi bil pravi razlog za nespečnost škoda, ki si jo povzročil drugim. Pri nas pa je prva misel bankirja, kdo vse mu je to zakuhal in kako. Podobnih primerov je še mnogo več. Poglejmo pričevanja bankirjev pred parlamentarno komisijo, ki ugotavlja odgovornosti za bančno luknjo. Bankirji, ki so do leta 2008 podelili 99 odstotkov danes slabih posojil, vsi po vrsti za nastale težave vidijo zunanje vzroke in državo, ki je prepozno dokapitalizirala banke. Ni torej težava, kako so oni vodili banke, temveč to, da smo mi davkoplačevalci prepozno plačali račun za njihov zapitek. Odrešenik še vedno za vogalom Takšna je naša realnost. Vanjo padejo tudi tujci, ki pridejo v Slovenijo reševat posledice naših anomalij. Načeloma so to čisto navadni profesionalci, ki so prišli opravit svoje delo in nič drugega. Vendar morajo sprejeti, čeprav nehote, da so ljudje nanje vseeno gledali z upanjem. Zato se od njih pričakuje najvišji standard obnašanja. Z določenimi potezami so se temu upanju izneverili. Ni mi čisto jasno, zakaj se DUTB na očitke ne odzove aktivno in pokaže odgovornost do javnosti. Ta bi morala biti primarna, saj se DUTB financira izključno z davkoplačevalskim denarjem. Ljudje z izkušnjami iz tujine, kjer so bili davkoplačevalci v podobnih položajih, bi morali to razumeti. Toliko časa brez ustreznih pojasnil glede potencialnega konflikta interesov pri podpisu svetovalne pogodbe javnost zgolj utrjuje v prepričanju, da nekaj res ni v redu ter da težava konflikta interesov res obstaja. V danem položaju zgolj pojasnilo DUTB, da so poskrbeli, da ni nastal konflikt interesov, preprosto ni dovolj. Takšno nespretnost bi pri nas pričakoval le od nekoga, ki je od tu. Ne pa od nekoga iz tujine, ki tu zgolj opravlja svoje delo. Za pojasnila je verjetno že prepozno. Priložnost je bila to narediti takoj. Torej drugače od tega, česar smo pri nas navajeni, vendar je zamujena. Paradoksalno pa ni prepozno, da se opravi del mesijanstva. Zaradi mečkanja s pojasnili povrnitev ugleda zahteva zgolj bolj radikalne ukrepe. In če želi vodstvo DUTB narediti nekaj, kar večina slovenske elite ne bi naredila na njihovem mestu, bi morali odstopiti. Na ta način bo narejena razlika. Vendar bomo s tem, paradoksalno, verjetno izgubili prvo sposobno tujo ekipo ljudi, ki naj bi odigrala ključno vlogo pri procesu finančnega prestrukturiranja slovenskega gospodarstva. Zadnje pa je glavni izziv našega prihodnjega razvoja. Paradoks gor ali dol, takšno pač je realno stanje. Vase posrka tudi najboljše. Sicer je tudi mogoče, da pri vsem skupaj na DUTB ni čisto nič narobe in ima vsak zakaj svoj pravi zato. To bi bilo še najboljše. Bolje pozna kot nikakršna pojasnila. Na odrešenika pa bomo še vedno čakali.