Konec sveta, kot ga poznamo: ne vračajte Studia City

V Blatnem dolu so stvari seveda drugačne. Poleg politike je bila glavni vir zabave, zanimivosti in škandaliziranja te dni ustanovna seja novega sveta RTV Slovenija. Predvsem tisti del politično-medijskega mehurčka, ki je blizu nekdanji oblasti, si je dal s tem dogodkom veliko opraviti. In pri tem ni izbiral besed.

Ljudje, ki so jih sicer polna usta jadikovanja nad stanjem pravne države (in za katere se pogosto zdi, da so zgolj pol koraka stran od Ordnung und Disziplin), so pobalinsko pozivali k izogibanju plačila RTV-prispevka. Drugi – na primer strankarski šef prej omenjenih pobalinov – so med članstvom novega nadzornega organa RTV Slovenija iskali komuniste. Spet tretji, kobajagi medijski profesionalci, pa so obupavali nad stanjem in se na glas spraševali, kako bo javni zavod sploh lahko opravljal svoje poslanstvo.

Pri tem so seveda gladko pozabili bistvo. RTV Slovenija je pohabljena zaradi politično nastavljene združbe, ki je osemnajst mesecev kolovratila in lomastila po Kolodvorski. Resda je imela nacionalka vrsto težav že pred prihodom Graha Whatmougha, Urbanije, Gregorčiča in kompanije. A ti liki so rušenje javne RTV navili na enajst, kot se reče.

Zato je njihovo pritoževanje nad potekom ustanovne seje sveta RTV, milo rečeno, navadno sprenevedanje. Ne le, da so naredili vse, kar so lahko, da bi ohranili ustroj RTV, kot si ga je pred skoraj dvajsetimi leti zamislil Branko Grims. Še potem, ko je ustavno sodišče razrešilo pat pozicijo glede začasnega zadržanja in je novi zakon o RTV začel veljati, so iskali načine, da bi ovirali ustanovitev novih organov in jim oteževali delo.

Kot v zadnjem stadiju socializma

A bolj kot hipokrizija rušiteljev nacionalke v oči bode nekaj drugega. Njihovo prepričanje, da je bil potek ustanovne seje amaterska šlamastika. Na dolgo in široko so se pritoževali nad potekom seje, češ kakšen cirkus je to zdaj in kdo so ti ljudje, ki bodo zdaj upravljali zavod, ki letno obrne sto milijonov evrov.

Novi svet RTV Slovenija vodi Goran Forbici. Foto: Matic Prevc/STA Pustimo ob strani dejstvo, da tudi nihče od teh intelektualnih trustov pred prihodom na nacionalko ni niti od daleč videl stotih milijonov. Zabavno je že dejstvo, da se ti liki škandalizirajo ob tem, da imajo člani novega organa na svoji prvi seji (si morete misliti!?) vsebinska in proceduralna vprašanja.

Še bolj zabavna pa je primerjava s sejami Gregorčičevega programskega sveta. Tam so bila dovoljena zgolj nekatera vprašanja, predstavnikom zaposlenih se je redno jemalo besedo, partijsko nastavljeni člani sveta pa so v novinarskih vrstah zahtevali družbenopolitično primernost, iskali ruske špijone in podobne SZDL-jevske fore.

Ko smo že pri tem, naravnost neverjetno je, kako zelo se je esdeesovska struktura na javnem zavodu navzela metod iz zadnjega stadija socializma. Kot da bi želeli kompenzirati dejstvo, da jim takratne strukture niso pustile zraven. Je že tako, da si nekateri ob padcu v krizo srednjih let kupijo motor ali omislijo ljubimca, drugi pa pač prevzamejo javni medij in izživljajo svoje mladostne frustracije.

Kaos in "sajenje rožic"

A če se vrnemo k domnevno kaotični ustanovni seji novega sveta RTV Slovenija, je resnica ta, da so te stvari pač tako videti. Za razliko od ustanovne seje bodoče politične stranke ustanovitev temeljnega organa nadzora javnega medija pač ne more biti vnaprej dogovorjen piarovski spektakel. Nadzorni organ javnega medija ne obstaja zgolj zato, da bodo udeleženci govorili, kot bi sadili rožice, hvalili drug drugega in si napovedovali svetlo bodočnost.

Še posebej ne, kadar zadevni javni medij že tako ali tako ni bil v najboljši koži, nakar mu je posadka politkomisarjev in polsposobnih amaterjev na napačnem koncu Dunning-Krugerjeve krivulje leto in pol še dodatno delala silo.

Stara krilatica pravi, da če zna človek uporabljati zgolj kladivo, potem mu je vsaka stvar žebelj. Strankarsko nastavljeni ljudje pač ne znajo delati drugače kot po strankarski liniji, kjer so stvari dogovorjene vnaprej, organ, katerega člani so, pa jih zgolj formalno potrdi. To nas seveda ne bi smelo presenetiti. Točno tako je namreč delovanje zdaj že nekdanjega programskega sveta pred volitvami opisal zvesti kader SDS Slavko Kmetič.

So pa zato očitno člani zdaj že nekdanjega programskega sveta in ljudje v njihovi orbiti presenečeni, da se da seje voditi tudi drugače. Bolj demokratično, če hočete.

Kaj bo s stavko zaposlenih na RTV Slovenija, ki vztrajajo že več kot leto dni? Foto: STA/Katja Kodba

Ne bo dovolj zgolj vrnitev na prejšnje stanje

V tem pogledu sedemnajst novih svetnikov RTV Slovenija čaka izjemno trdo delo. Že zdaj je jasno, da bodo konstantna tarča obtožb, diskvalifikacij in manipulacij. In vendar bodo morali vzdrževati raven dialoga in demokracije v novem organu ter skrbeti, da se bo to odražalo tudi v programu javnega zavoda. Po eni strani to sicer ne bi smelo biti pretežko, saj je Gregorčiču in falangi uspelo letvico spustiti res zelo nizko. Po drugi strani pa ne bi smeli biti prehitro zadovoljni ali celo popustiti skušnjavi "učinkovitega" vodenja brez razprave.

Predvsem pa se mora novi svet RTV zavedati, da – za razliko od prejšnje postave – ne delajo zgolj za občinstvo enega.

Bilo bi zelo slabo, če bi se RTV Slovenija zgolj vrnila v stanje pred skrajno desnim prevzemom javnega medija. Še slabše bi bilo, če bi tam ostala. Ne le, ker bi na ta način ponovno vzpostavili pogoje za ta ali oni politični prevzem nacionalke, pač pa predvsem zato, ker je skrajni čas, da se hiša kadrovsko in vsebinsko okrepi ter ponovno postane eno od središč razvoja slovenskih medijev.

Kar nekaj ljudi, ki bi lahko postali (ali ostali) stebri informativnega programa nacionalke, je to v bližnji preteklosti zapustilo. Ne zgolj zaradi destrukcije v zadnjih osemnajstih mesecih. Dopisniška mreža je zgolj senca svoje nekdanje veličine, obstoječi dopisnice in dopisniki pa so hkrati premalo uporabljani in preveč obremenjeni. S tega vidika bo prihajajoče članstvo Slovenije v Varnostnem svetu Združenih narodov velika priložnost. In hkrati tudi veliko tveganje.

Kajti čas bi že bil, da RTV Slovenija končno pomete tudi pred lastnim pragom in si prizna, da če si nekdo želi delati na nekem področju, še ne pomeni, da je za to delo dejansko tudi usposobljen. Od neukega obnašanja pred kamero prek površnega povzemanja tujih psevdoznastvenih člankov do spletne reciklaže ruskih dezinformacij pri poročanju o agresiji na Ukrajino. In seveda to ne velja zgolj za novinarje in voditelje. Tudi kakšen urednik in menedžer se zlahka najde v tem opisu.

Trojica, ki je nasprotovala noveli zakona o RTV Slovenija (od leve proti desni): predsednik Sindikata delavcev radiodifuzije Slovenije Tom Zalaznik, za zdaj še vedno vršilec dolžnosti generalnega direktorja RTV Andrej Grah Whatmough in predsednik zdaj nekdanjega programskega sveta RTV Peter Gregorčič. Foto: STA , Studio City in sončni zahod

Naloga novega vodstva bo seveda v prvi vrsti sanirati goreči kup smeti, v katerega so Whatmough, Urbanija in Gregorčič zadnje leto in pol skušali spremeniti RTV Slovenija. A to je zgolj nujni, ne pa tudi zadostni pogoj za to, da nacionalka preživi in (spet) zaživi.

Ukinitev Studia City je postala simbol skrajno desnega pohoda na javno radiotelevizijo. Marsikdo tako kot eno prvih potez novih programskih šefov (in šefic) pričakuje vračanje te legendarne oddaje v program.

A, prosto po Hrabrem mišku, ravno v tem tiči past.

Vprašanje prihodnosti RTV Slovenija je mnogo več kot zgolj vprašanje Studia City. Sploh v takšni obliki, kot smo ga poznali doslej. Ne zato, ker bi bila oddaja slaba (nasprotno!), ampak zato, ker nič na tem svetu ni večno.

Morda je med bralci teh vrstic kdo, ki se še spomni, da se je TV Dnevnik nekoč začenjal ob pol osmih zvečer. Da Odmevov nekdaj sploh ni bilo. Da je bil Tednik na sporedu ob četrtkih ali radijski dnevnik vsak večer točno ob sedmih.

Poanta je v tem, da se programske sheme in oddaje v njih spreminjajo. In prav je tako. Veličina legend je v tem, da znajo odhajati v sončni zahod. Radiotelevizija Slovenija ima končno priložnost za začetek, ki si ga je vedno zaslužila, pa ji ga nikoli niso privoščili.

Kdo ve, morda pa bo vseeno (prej) konec sveta.

Foto: Bojan Puhek